ČUSTVENO-VEDENJSKE TEŽAVE OTROK

Ena izmed definicij definira čustvo kot trenutno in stalno motnjo znotraj uma, ki povzroča neskladje med zaznano resničnostjo in lastnimi željami. Čustva se razlikujejo po trajanju, ločimo med kratkotrajnimi, srednje trajajočimi in dolgotrajnimi čustvi. Kratkotrajno čustvo se meri v sekundah oziroma minutah, srednje trajajoče čustvo se meri v minutah ali urah in dolgotrajno čustvo se meri v dnevih, tednih, včasih tudi v mesecih. Ko gre za kratkotrajna čustva, uporabimo pojem čustvo in emocija, v primeru srednjih in dolgih čustev uporabljamo pojem razpoloženja in sentimentalnosti. Če je čustvo zelo dolgo in intenzivno, govorimo o afektnih stanjih, strasteh ali podaljšanih afektih. Sentiment je oblika čustva, ki opisuje kroničen odnos subjekta do specifičnega objekta. Razpoloženje se opisuje kot čustvo, ki traja dolgo ter v določenem času postane odvisno od določene osebe.

Vedenje staršev je pomembno za razvoj in zdravje otrok. Enako pomembno je vedenje otrok, ki ni vedno prijetno, včasih je razdiralno, je pa pomembno za razvoj in zdravje staršev. Ravno ta interakcija med otroki in odraslimi se imenuje proces vzajemnega učenja. Namreč bolj kot spoštujemo načelo enakovrednega dostojanstva, več lahko dobimo.

Neprimerno vedenje ni nič drugega kot pomankanje znanja, ustreznih veščin in razvojno primernega obnašanja. Otroci se večino časa vedejo enostavno svojim letom primerno. Dogaja se, da veliko staršev in tudi učiteljev nima dovolj znanja o obnašanju človeka ter kako se otrok razvija in zato napačno razumejo vedenje otrok kot neprimerno oziroma vedenjsko težavno. Od otrok se zahteva lepo vedenje, da se morajo obvladovati, a vendar se morajo starši v prvi vrsti naučiti obvladovati svoje vedenje. Ko bodo starši usvojili to spoznanje, bomo lahko otroke spodbujali in spreminjali njihovo odgovornost ter jih spodbujali k sodelovanju. Otroci se ne zavedajo svojega neprimernega vedenja in tudi nimajo pravega odgovora na vprašanje, zakaj se vedejo, tako kot se. Velikokrat dobimo od njih odgovor, da ne vedo oziroma si ga izmislijo. Prav nič ni narobe, če si otrok želi pozornosti, do težav prihaja, ko otroci želijo preveč pozornosti ali niso upravičeni do nje. Njihovo vedenje je nadležno, saj izhaja iz otrokovega podzavestnega prepričanja, da nekam pripadajo samo, če so v središču pozornosti. Takšno vedenje je podkrepljeno z vnemo in vztrajnostjo in to zna biti nadležno. Za to neupravičeno pozornost je zelo priporočljivo, če se pozornost otroka preusmeri v neko dejavnost, s katero bodo otroci prispevali k življenju družine.

Prepoznavanje in preprečevanje vedenjskih težav otrok

Težavni otroci so tisti otroci, ki so čustveno ranljivi, se spopadajo z občutki lastne nemoči in neprimernosti. Njihove lastnosti so, da so nesamostojni, imajo nagnjenja k tveganim vedenjem, včasih tudi ne dosegajo dobrega učnega uspeha ter so avtoritativni. Vse skupaj je povezano z občutkom varnosti, ki je tesno povezan tudi s čustveno ranljivostjo. Vedenjsko težavni otroci so po navadi ranjeni in se počutijo ogrožene. Ker ne poznajo druge rešitve, svoja neprijetna čustva izražajo z neprimernim vedenjem. Če se želi otrok počutiti varnega, sprejetega, samozavestnega, mora prejemati dobro verbalno in neverbalno komunikacijo od staršev ter preostalih prisotnih v njegovem življenju.

Pri reševanju težav z otroki, ki imajo takšne ali drugače vedenjske težave, na primer ko bratec udari sestrico, je do nje nasilen, to počne ves čas in ne odneha, otroku popolnoma nič ne koristi, če se mu reče, da je nasilen, poreden, grd do sestre in podobno. Veliko bolj bo pri otroku zaleglo, če dobi naslednjo povratno informacijo: »Ko vidim, kako si udaril sestrico …« S takšnim pristopom povzamemo otrokovo vedenje na čim bolj nevtralni bazi ter nato nadalje raziskujemo, kakšne so potrebe vseh vpletenih v to situacijo in kakšne rešitve lahko ustvarjamo na podlagi ugotovljenega. S pomočjo načela konstruktivnega izražanja kritike bomo pri otroku dosegli več, kakor če ga samo grajamo, kakšen je in kaj počne narobe. A vendar je pri tem treba paziti, da se starši ne samopomilujejo, ne pridigajo in ne moralizirajo, saj na ta način spet prelagajo vso odgovornost na svojega otroka.

S pomočjo dialoga ne spreminjamo otrokovega vedenja, temveč gradimo močan odnos. Čim manj se je treba z otrokom pogovarjati o destruktivnem vedenju, ki je samo simptom. Ko govorimo o simptomih, s tem tratimo energijo in čas, saj se otrok zaveda, da njegovo vedenje obravnavamo kot težavno. V iskren dialog vključimo tudi iskren interes in radovednost, tako se izognemo postavljanju vprašanj ter jih nadomestimo z osebnimi trditvami ali opažanji. Če otroku ponudimo priznanje, je to vredno veliko več kot samo pohvala. Tako pokažemo, da razumemo pravi pomen otrokovega obnašanja in njegovih motivov za to. Seveda mora naše razumevanje vključevati tudi empatijo. Na koncu otroku pokažemo svoje osebno odzivanje s pomočjo verbalne in neverbalne komunikacije.

Kazen in disciplina

Skrbni in ljubeči starši jemljejo vzgojo resno. S tem, ko začnejo kaznovati svojega otroka, želijo prekiniti neprimerne, grde vedenjske vzorce. Če se otrok grdo obnaša ali škoduje otrokom, je prva misel starša, da je takšno vedenje treba prekiniti, da se izkoreninijo vedenjske težave. Kaznovanje je nekaj, kar povzroča bolečino, da se nekoga prikrajša za nekaj, ter povzroča trpljenje za zločin ali prekršek. S kaznovanjem se kvari odnos med otrokom in starši. Namreč s tem, ko otroka starši kaznujejo, mu ne pokažejo, katera dejanja so prava oziroma dobra in katera so napačna. Z vpitjem na otroka, razburjanjem, grožnjami, pridigo, tepežem, podkupovanjem in nagrajevanjem starši ne dosežejo lepšega vedenja otrok, temveč jim samo pokažejo vzorce, po katerih naj se ravnajo in jim bo ugodeno v vsem, kar si želijo.

Kot dobra rešitev za vedenjsko težavne otroke in vzgojo otrok je potrebna disciplina, ki razvija značaj in krepi samoobvladovanje. Z vsemi težavami, kot so grdo vedenje, kljubovanje, sovražnost, nasilje, agresija ter preostale vedenjske težave, se lahko spopadamo ustvarjalno. S pozitivno naravnanimi ukrepi lahko otroku pokažemo, kako razločevati med dobrimi in slabimi vedenjskimi vzorci, hkrati pa se tako uči življenjskih lekcij. Pri vzpostavljanju discipline naj se starši držijo pravil in rutine, saj bodo tako ostali dosledni. Če imajo otroci določena pravila in neko rutino, so to zanje smernice, po katerih se orientirajo. S tem starši preprečujejo nezaželeno vedenje. Če otroci natančno vedo, kaj želijo starši od njih, obstaja več verjetnosti, da se bodo vedli primerno.

V nadaljevanju je povzetih devet smernic, s katerimi si lahko starši pomagajo pri discipliniranju in ne kaznovanju otrok. Te smernice so naslednje:

starši naj si pomagajo s pravili (pravila se zapišejo, pripišejo se posledice za prekršena pravila),
dejanja staršev naj bodo zgovornejša od besed (preden starš nekaj reče, naj premisli, tisto, kar reče, pa naj misli resno),
odmor (starši naj določijo prostor, kjer se bo otrok lahko ohladil ter pomiril),
»naravne« posledice (otroci naj se učijo iz izkušenj, ko dobi otrok lekcijo, naj bo starš sočuten),
logične posledice (posledica prekršenega pravila naj bo vedno povezana s problemom, starši naj ne kažejo jeze),
namerna nepozornost (starši naj sami presodijo, kdaj se je treba spopasti z otrokovo voljo, privoščijo naj si tudi predah od otroka),
vedenjski bejzbol (metoda, ki se uporabi pri ponavljajočih težavah, pravila morajo biti napisana in natančno določena, kadar otrok trikrat nečesa ne naredi, je igre konec),
skupno reševanje težav (otrok naj bo vključen v reševanje težav) in
potrpežljivost, vztrajnost in izkušnje (starši naj bodo prijazni do sebe, naj si dajo dovolj časa, da se spremembe pokažejo).