KAJ LAHKO KOT STARŠI NAREDIMO ZA TO, DA BODO NAŠI OTROCI SREČNI?

Vsakokrat, ko v pogovoru s starši beseda naleti na to, kaj si za svojega otroka najbolj želijo, slišim odgovor: »Da bi bil srečen!« Navadno si ne morem kaj, da ne povprašam, kaj otrok pravzaprav potrebuje za to, da bi lahko bil srečen. In čeprav se zdi odgovor na prvo vprašanje lahek, se pri drugem vprašanju običajno zatakne. Kaj je torej tisto, kar človeka, tudi otroka ali mladostnika, naredi srečnega, in kako lahko k zadovoljstvu in sreči naših otrok prispevamo starši?

Sreča in zadovoljstvo se dandanes napak enačijo s svobodnjaškim, užitkarskim življenjem in kopičenjem materialnih dobrin. Vedno več otrok in mladostnikov se v iskanju sreče zateka v zapolnjevanje notranje praznine z igranjem video igric, prekomerno uporabo elektronskih naprav, kompulzivnim hranjenjem ali nakupovanjem, zlorabo prepovedanih substanc in alkohola. Na lovu za srečo postajajo vse bolj apatični, zdolgočaseni, nezadovoljni, notranje izpraznjeni in neproduktivni, saj omenjene aktivnosti niso podprte s temeljnimi stebri za srečo, ki so:

Dobri medosebni odnosi: so prvi od gradnikov sreče, saj se temeljne človekove psihološke potrebe (npr. zadovoljena potreba po ljubezni, pripadnosti in varnosti), ki so osnova za doživljanje zadovoljstva, napajajo ravno iz tesnih odnosov z drugimi ljudmi. Kot starši lahko k gradnji otrokovih dobrih medosebnih odnosov prispevamo tako, da mu omogočimo družinsko življenje, ki ga zaznamujejo kakovostni odnosi (tudi ali kar predvsem med partnerjema), ga učimo navezovati tesne medosebne stike z vrstniki, mu pomagamo pri pridobivanju ustreznih socialnih veščin in razvoju empatije ter ga spodbujamo k spontani igri z vrstniki.  

Pozitivna čustva: normalno in edino pravilno je, da otrok doživlja tako negativna kot tudi pozitivna čustva, jih sprejema in konstruktivno izraža. Kljub temu pa je za doživljanje sreče ključno prav pozitivno čustvovanje. Ob doživljanju strahu ali jeze človek težko najde prostor še za srečo. Smiselno je, da starši otroka učimo prepoznavati prijetna čustva in telesne občutke, ga usmerjamo k osredotočanju na pozitivne vidike različnih situacij in mu pomagamo pri vzgajanju hvaležnosti. Otroka moramo naučiti, da so telesni občutki in čustva odvisni od njegovega pogleda na svet, zato lahko k občutenju zadovoljstva največ prispeva prav sam. Vsak večer ga lahko npr. spodbudimo, da izlušči vsaj 3 stvari, za katere je v tistem dnevu hvaležen. Za to je pravi trenutek lahko, ko se družina združi ob večerji, ali preden otrok zaspi.

Angažiranje za dejavnosti, ki otroka napolnjujejo z občutkom smisla in koristnosti ter zahtevajo določeno mero napora: starši lahko k otrokovi angažiranosti za izvajanje športnih, umetniških in drugih interesnih dejavnosti prispevamo tako, da jih spodbujamo, da z aktivnostmi pričnejo in pri njih vztrajajo kljub odporom, ki se lahko pojavijo. Otroka ne silimo v aktivnosti, ki ustrezajo le našim željam. Otrokovo vztrajnost pohvalimo. Še posebej pa otroka usmerjamo k prostovoljnim dejavnostim, ki prispevajo k boljšemu življenju širše skupnosti in občutenju koristnosti, k preživljanju časa v naravi in ustvarjalnim aktivnostim.

Jasno zastavljeni cilji: realen, dosegljiv cilj deluje motivacijsko in otroka usmerja pri odločitvah in dejanjih. Starši lahko otroku pomagamo, da si zastavlja uresničljive in merljive cilje, ki jih tudi časovno opredeli. Podpiramo ga pri določanju in uresničevanju korakov na poti do zastavljenega cilja.

Dosežki: ti se odražajo v občutku obvladovanja nekega področja. Prepoznavanje dosežkov je nujno za gradnjo otrokove samopodobe. Pri tem je pomembno, da kot starši naučimo otroka, da svoje dosežke prepoznava in se pohvali ali celo nagradi, ko si to zasluži. Otroka večkrat pohvalimo tudi sami!

Za kakovostno življenje je pomembno, da smo čim več časa srečni. Otrokovo pot sreče lahko podpremo s spodbujanjem dobrih medosebnih odnosov, pozitivnega čustvovanja, postavljanja realnih ciljev, angažiranja za smiselne dejavnosti in prepoznavanja dosežkov. Največ pa lahko, dragi starši, k temu prispevamo ne z besedami, objemi, nagradami …, ampak z lastnimi zgledom! Ta ima za otroka večjo moč kot tisoč besed! Naj prispevek zaključim z razmišljanjem Viktorja E. Frankla, ki je o sreči zapisal: »Ko dosežeš cilj, je to razlog, da si srečen. Drugače povedano, če je razlog za srečo, do sreče tudi pride, nekako samogibno in samohotno. Zato človeku ni treba loviti sreče, zanjo mu ni treba skrbeti, ko enkrat obstaja razlog zanjo. Toda še več, človek je ne more loviti!« Predati se v sprejemajočem, ljubečem odnosu z drugim ali smiselni nalogi sta prava razloga za resnično in dolgotrajno srečo!

Avtorica: Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

ustanoviteljica KVS Slovenija

ŽELITE PREJEMATI NAŠE E-NOVICE?

S klikom na gumb POTRDITEV soglašate, da KVS Slovenija posredovane osebne podatke zbira in obdeluje z namenom pošiljanja e-novic. Privolitev lahko kadarkoli prekličete.

<span>%d</span> bloggers like this: