
Pisalo se je leto 1997. Bila sem stara 10 let, ko je v sosednjem mestecu umrl deček, čez noč, za redko bakterijsko okužbo. Spominjam se tistega dne, kot bi bilo danes. Dogodka, ki me je zaznamoval in mi vsadil več kot desetletje trajajoč hud strah pred smrtjo, ki se je skozi leta spoznavanja kognitivno-vedenjske terapije, branja literature na temo minljivosti in ob podpornih odnosih počasi raztapljal. Strah, ki ga danes nadomešča hvaležnost – za čudovite ljudi, s katerimi sem obkrožena, za zdravje, ptičje petje v zimskem dnevu, za topel sončni žarek, ki pokuka skozi oblake na sicer oblačen dan, za delo, ki me osrečuje …
Obrazi strahu pred smrtjo
Smrt je naraven razplet vsakega življenja, ki mu (vsaj zaenkrat še) nihče od nas ne more ubežati. Edinstvena človekova lastnost je sposobnost samozavedanja, zaradi katere pa nosimo rano umrljivosti – strah pred smrtjo. Smrti se vsak boji na svoj način. Lahko se ta strah kaže posredno kot splošni nemir in drugi psihološki simptomi ali neposredno kot jasen, zavesten tok strahu ali groze pred izgubo lastnega življenja. »Niti pomisliti ne morem na to, da me nekega dne ne bo več,« lahko slišimo. »Kaj se vam zdi pri smrti tako groznega?« velikokrat povprašam. – Navadno se smrti bojimo zaradi izgube nadzora, bližnjih, lastnega telesa in spremembe, za katero ne vemo, kaj prinaša. Ni človeka, ki v sebi ne bi nosil strahu pred smrtjo. Ta je v določeni meri celo potreben za to, da se ne po nepotrebnem ogrožamo, se izpostavljamo nevarnostim. V globinah čisto vsakega od strahov, npr. pred boleznimi, zapuščenostjo, kačami, temo, višino in drugimi, ni nič drugega kot strah pred smrtjo. In tega strahu ne moremo nikoli povsem zatreti.
Razvojne poteze strahu pred smrtjo
Že starogrški filozof Epikur je opozarjal na to, da je temeljni vzrok človekovega trpljenja vseprisotni strah pred smrtjo. Kaže se že pri otrocih v predšolskem obdobju, med 6. letom in puberteto navadno ponikne, v puberteti pa izbruhne z vso silo. Čez leta se strah pred smrtjo umakne dvema pomembnima nalogama – gradnji kariere in oblikovanju družine. Po tem, ko otroci odrastejo in se osamosvojijo, se strah pred smrtjo navadno ponovno okrepi. Poveča se tudi v določenih življenjskih situacijah, kot so bolezen, smrt bližnjega, nasilje, ločitev, izguba službe, upokojitev, nesreče, staranje in razne obletnice. Na »velike smrti«, kot sta soočanje z lastno bližajočo se smrtjo in s smrtjo nam drage osebe, nas pripravljajo »male smrti«, kot so bolezen, staranje, menjava letnih časov, odpadanje jesenskega listja, mesečna krvavitev pri ženskah in druge. Ob vsem tem pa osebno zorimo, se oblikujemo, ugotavljamo, kdo smo in kaj si želimo.
Kako pogledati strahu pred smrtjo v oči?
Pri soočanju s strahom pred smrtjo nam lahko pomagajo podporni, zaupni odnosi, vera, branje knjig, razmišljanje in pogovarjanje o smrti, mogoče celo o posmrtnem življenju, in čuječe bivanje. Kaj vas ovira pri tem, da si ne dovolite biti preprosto srečni, hvaležni, da ste tukaj, živi in da lahko radostno uživate samo v tem, da preprosto ste? Prav razmišljanje o smrti je eden najbolj učinkovitih načinov za zmanjševanje strahu pred smrtjo in obogatitev življenja. Ob soočanju ali razmišljanju o smrti je normalno, da občutimo tesnobo. Cilj pa je, da ta postane kar se da obvladljiva. Ko strahu pogledamo v oči, se ta postopoma razblini. Če bežimo od razmišljanja o smrti, bežimo pred življenjem. Ali ste vedeli, da je strah pred smrtjo tesno povezan z občutkom neizživetega življenja? Slednje dokazujejo tudi številne raziskave. Bolj kot se v življenju samouresničujemo, bolj kot smo zadovoljni z vsakim posamičnim dnem, manjši je strah pred smrtjo. Zavedanje minljivosti nas opominja na to, kako pomembno je graditi kakovostne odnose, dosegati želene cilje, v polnosti živeti vsak dan, se čutiti pomirjene, zadovoljne in izpolnjene kljub težavam, ki nas spremljajo, kako pomembno je živeti življenje po svoji meri. Naj vas za konec vprašam naslednje: kaj, če bi vam nekega dne demon rekel: »Življenje, ki si ga in ga živiš, boš moral še neštetokrat živeti. V njem ne bo nič novega – ponovile se bodo misli, dogodki, trpljenje …« Kaj občutite ob tem? Kaj si želite, da bi bilo drugače?

Avtorica: Daša Cek Stepančič,
kognitivno-vedenjska svetovalka,
ustanoviteljica KVS Slovenija



ŽELITE PREJEMATI NAŠE E-NOVICE?
