SVETOVALCI ODGOVARJAJO

V STISKI ZARADI NEUREJENEGA ODNOSA S PARTNERJEM

Pozdravljeni, na vas se obračam, ker trpim zaradi neurejenega odnosa s partnerjem, ki traja že 12 let. Z možem imava 8-letnega sina in 6-letno hčerko. Na začetku najine zveze sem bila prepričana, da sem srečala ljubezen svojega življenja, da je najina zveza nekaj posebnega. Nekaj mesecev po poroki pa so se med nama pričela pojavljati nesoglasja, ki so bila vedno pogostejša. Pravzaprav se bolj ali manj še danes kregava zaradi vedno istih stvari. V navalu jeze me partner obtožuje, da sem debela in nisem dobra mama. Slednje me posebej boli, saj dajem pri skrbi za otroka vse od sebe. Ko sem možu predlagala, da bi si skupaj poiskala strokovno pomoč, je bil do predloga odklonilen. Zato me zanima, ali je smiselno, da najino zvezo rešujem sama, ali je bolje, da se odločim za ločitev.

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, iz Vaše pripovedi je čutiti, da Vas odnos z možem močno obremenjuje in da si ga želite izboljšati. V obdobju zaljubljenosti se navadno počutimo napolnjene s čudovitim občutkom, da bodo končno uresničene vse naše želje. Večina je prepričana, da je njena oz. njegova zveza s partnerjem nekaj posebnega. Nenadoma smo polni moči in optimizma, življenje dobi vsebino in pomen. V ozadju tovrstnega doživljanja je kopica hormonov in kemičnih snovi. Ker pa zaljubljenost predstavlja za telo hudo obremenitev, ne more trajati večno. Slej ko prej se pojavi obdobje, ki ga zaznamuje igra moči, najpogosteje takrat, ko si partnerja obljubita trajno zvezo. Postopoma začnemo opažati, da so nekatere partnerjeve lastnosti moteče. Navadno gre ravno za lastnosti, zaradi katerih smo se v partnerja zaljubili. Lahko se zgodi, da nam partner v zavedni ali nezavedni želji, da bi nas prisilil k ljubezni, prične odrekati pozornost, postaja čustveno hladen, nas kritizira, kar se mogoče kaže tudi v obtoževanju Vašega moža. Cenim Vašo skrb za otroka, popazite le, da v stiski zaradi neurejenega odnosa z možem ne bi pričeli zadovoljevati svojih nezadovoljenih čustvenih potreb s podpiranjem otrokove odvisnosti od Vas samih. Vsekakor bi bilo za vajin odnos in omogočanje otrokoma, da zaživita v urejenih družinskih razmerah, najbolje, če bi se z možem vključila v partnersko svetovanje. V kolikor pa Vaš partner ta korak zavrača, lahko marsikaj naredite tudi sami. Nenazadnje deluje družina kot celota in sprememba pri katerem koli članu lahko samodejno povzroči spremembe pri ostalih. Osebno sem mnenja, da je smiselno, v kolikor imata partnerja otroke, pred odločitvijo o razhodu izčrpati vse možnosti za to, da se odnos izboljša. Lepo Vas pozdravljam, Daša Cek Stepančič

OSTALE MAMICE IZGLEDAJO SREČNE, JAZ PA NE VIDIM NIČ LEPEGA V SVOJEM MATERINSTVU

Pozdravljeni, znašla sem se v stiski, zato vas prosim za pomoč in kakšen nasvet. Pred dvema mesecema sem postala prvič mama. Nosečnost je bila načrtovana in zelo željena. Potekala je brez zapletov. Razen začetnih slabosti in utrujenosti v zadnjih tednih pred porodom nisem imela nobenih težav. Načrtovala sem svoj porod, predstavljala sem si, kako bodo potekali prvi dnevi, tedni in meseci materinstva, dojenje, sprehodi z vozičkom, kako bom imela dovolj časa zase in za skrb za dom, ko bo otrok spal. Takoj po porodu sem spoznala, da mi nič ne gre po načrtu. Dojenje nama še zdaj ni steklo, ponoči se sin večkrat zbuja, čez dan malo spi in veliko joka. Počutim se zelo zelo slabo, stalno sem žalostna in pogosto jočem tudi brez posebnega razloga. Uteho iščem v hrani in namesto, da bi prišla v formo kot pred porodom, sem se še dodatno zredila. Sploh se nočem pogledati v ogledalo. Sama sebi se zdim popolnoma nesposobna skrbeti za svojega sinčka, počutim se slaba partnerka svojemu možu in gospodinjska opravila so večinoma neopravljena. Sem zelo utrujena, brez energije in še takrat, ko otrok zaspi, ne morem spati, zjutraj se zbudim pred vsemi, ampak bi najraje kar ostala v postelji.  Od moža sem pričakovala podporo, zdi pa se mi, da sem za vse sama in da se samo kregava. Vse ostale mamice izgledajo srečne, nasmejane s svojimi otroki, jaz pa ne vidim nič lepega v svojem materinstvu. Hvala in lep pozdrav!

Odgovarja: Irena Stubelj Marinič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, hvala za vaše pismo in za zaupanje. Žal mi je, da doživljate stisko in da se počutite tako zelo osamljeno. Res ste se znašli v težki siuaciji. To, da o tem, kar doživljate, pišete in da ste zmogli poiskati pomoč, je vaša pomembna in velika zmaga. Ko se znajdemo v vrtincu močnih čustev, je velikokrat zelo težko opaziti, kaj se pravzaprav z nami dogaja in po potrebi poiskati pomoč. Že med nosečnostjo in po porodu gre telo mame skozi velike spremembe, tudi hormonske, kar vpliva na doživljanje prvih mesecev z otrokom. Poleg tega je dejansko zelo naporno skrbeti za otroka, ki je še popolnoma nesamostojen, ki malo spi, ki se uči dojenja, ki ne zna povedati, kaj ga moti, kaj potrebuje. Mama mora prepoznati novo sebe in otroka, ki je ob njej, v družini se mora vzpostaviti novo ravnotežje, naloge in vloge družinskih članov se po vsakem rojstvu na novo razporedijo. Za to je potreben čas. Mama mora pozdraviti najprej svoje telo. Potrebuje moč, energijo ter tudi pomoč in razumevanje vseh, ki jo obkrožajo. Tako kot mora mama čim bolj poskrbeti za otrokove potrebe, tako morajo za mamo čim bolj poskrbeti njeni bližnji. Dovolite si postopen vstop v to novo življenje. Bodite iskreni s partnerjem/možem, povejte mu, kako se počutite in kako vam lahko pomaga. Poiščite si podporo v okolju. Ni potrebno, da naredite vse sami. Nič niste napisali o vaših in moževih starših. Če je le mogoče, naj vam pomagajo pri gospodinjskih opravilih, kuhi, pranju (in se potem vrnejo na svoj dom) in tudi če bo vaš dom nekaj časa manj urejen, ni nič narobe. Tudi prijateljice vam lahko namesto darila za novorojenčka prinesejo skuhano kosilo in morda one peljejo otroka z vozičkom na sprehod. Počivajte vsakič, ko otrok spi. Če je vaša želja po dojenju velika, poiščite svetovalko za dojenje, da vam bo dala vse potrebno znanje. Imejte tudi v mislih, da niste nič slabša mama, če ne boste dojili. Tudi stresni hormoni z mlekom prehajajo v otroka in če boste pod pritiskom zaradi dojenja, bo tudi otrok to stisko občutil. Vzemite si tudi čas zase. Znižajte kriterije in pričakovanja same do sebe. Poskrbite zase in za otroka kolikor lahko, ostale stvari pa naj bodo nekaj časa na stranskem tiru. Vse bo v redu. Za bolj poglobljeno pomoč pa vam svetujem posvet s svetovalko ali svetovalcem. Želim vam vse dobro, Irena Stubelj Marinič

KUHAM, SKRBIM ZA STANOVANJE, OTROKE IN DELAM OD DOMA. POČUTIM SE GROZNO!

Pozdravljeni! Imam konkretno vprašanje glede mojega dela od doma. Že skoraj 4 mesece celotno podjetje dela od doma. Ker sem zaposlena kot administrativna delavka, imam tako ogromno dela, ki ga moram urediti v klasičnem urniku, vendar doma. Počutim se grozno, saj so okrog mene same distrakcije, ne morem se fokusirati na delo, z eno roko tipkam, z drugo kuham, skrbim za stanovanje, otroke, delo pa trpi. Ker sem se šele pred kratkim zaposlila, me izredno skrbi moje nazadovanje in razmišljam o tem, kako me bodo odpustili. Pri tem me duši, vsako jutro imam cmok v želodcu, težko jem. Mi lahko ponudite kakšne nasvete, kako naj se skoncentriram pri delu od doma? Že vnaprej hvala.

Odgovarja: Mikela Veren, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, kar opisujete, so kar tipični znaki tesnobe, ki je v današnjih časih (še posebej zaradi situacije s COVID-19 in dela od doma) toliko bolj na udaru. Naj vas takoj malce pomirim – niste sami, to so zelo pogosta občutenja in veliko ljudi ima podobne težave, kot jih opisujete. Hkrati pa moram pohvaliti vaš pogum, da ste se odločili za pisanje pisma. Prav je tako! Tesnoba in negotovost nam povzročijo občutja, kot da smo na robu prepada. To nam predstavlja visoko stopnjo ogroženosti oz. stanje visoke pripravljenosti. Evolucijsko gledano nam preusmerjanje pozornosti v pradavnini ni prišlo prav pri našem preživetju, zato tega nismo prevzeli in se moramo preusmerjanja pozornosti naučiti. Ko smo danes ogroženi, težko preusmerjamo misli na varne tematike (da bi npr. preučevali službene dokumente namesto razmišljali o tem, da nas bo šef odpustil). Najprej se morate naučiti in si izdelati rutino, ki bo sprožila zmožnost koncentracije. To je lahko urejen delovni prostor in velika skodelica čaja – možgani bodo vedeli, da je to znak začetka dela. V pisarno se npr. pripeljete z avtom, vzamete kavo za na pot in v pisarni vklopite računalnik – to je sprožilec, da začenjate z delom in enako morate vzpostaviti delo tudi doma. Ne trudite se dati od sebe 100 %, ampak si omislite bolj realno številko funkcionalne sposobnosti. V teh nepredvidljivih časih epidemije precej odstotkov namenjamo skrbi za naše zdravje, tako da nam po realni oceni ne ostane 100 % za vnos v delo. Obkroženi smo z informacijami o epidemiji, ki jih naši možgani še kako premlevajo in normalno je, da od nas zahtevajo nekaj več intenzivnega dela zase. Če vam je težko ohranjati koncentracijo za delo, najprej opravite lažje naloge. Ne razmišljajte o tem, če boste danes produktivni in v kolikšni meri. Enostavno poskusite najti svoj ritem. Če vam okolje ne ustreza, ga zamenjajte. Mizo si premaknite na sončno stran, ob okno, da boste lahko dihali svež zrak med delom. Pazite tudi na hidracijo. Po delu si privoščite počitek ali aktivnost, kjer o delu ne razmišljate. Če imate otroke, bo to vključevalo aktivnosti z njimi, primerne so lahko risanje, peka, sestavljanke, sprehodi ipd. Poskusite biti čimbolj ustvarjalni. Zelo pomembno pri lajšanju tesnobe je, da ne gledate novic in ne poslušate radia. Omejite se na ena poročila dnevno. Pretirana izpostavljenost novicam lahko tudi vpliva na vašo produktivnost. Med delom si na telefonu označite letalski način, da vam nihče ne bo kratil časa, ki ga namenjate delu. Predvsem pa ne pritiskajte preveč nase. Vzemite si več odmorov, vzemite si čas za kuhanje kosila in hrano z družino in delajte, kot to najboljše zmorete. Želim vam vse dobro in uspešno pri delu, Mikela

MOJ FANT JE BOLESTNO POSESIVEN

Pozdravljena, svetovalka, s fantom sva skupaj že tri leta. Pred mano je imel dve zvezi in vsakokrat je bil prevaran. Ker ga je to zelo prizadelo, se boji, da ga bom prevarala tudi sama. Zaskrbljen postane, tudi kadar mu nekaj časa ne odgovorim na sporočilo. Ker imam zaseden urnik, včasih nimam časa, da mu takoj odpišem na sms. Zadnje dva meseca se je stanje še posebej poslabšalo, saj se zaradi prepovedi med prehajanjem regij vidiva le preko socialnih omrežij. Ko sem mu omenila, da sem v skupini za pripravo seminarja skupaj s sošolcem, se je zelo razburil. Rekel je, da me bo moral v primeru, da bom imela kakšnega moškega prijatelja, zapustiti. Prav tako mi pred pandemijo ni dovolil, da bi se šla s prijateljicami ven zabavati, zaradi česar sem bila zelo slabe volje, saj menim, da se mora vsakdo sprostiti in si vzeti čas zase. Ne pomaga niti to, da mu poskušam razložiti, da ga imam rada in ga ne bom zapustila. Razumem bolečino, ki jo je preživel, zato mu večinoma ugodim v njegovih željah, saj ga ne želim videti nesrečnega. Zavedam pa se, da to ni prav! Potrebujem nekaj nasvetov, kako zgraditi zaupanje med nama.

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, videti je, da vam je mar za vašega fanta in sočutite z bolečino, ki jo doživlja, ker je bil prevaran v prejšnjih odnosih. Borite se s svojimi občutki o medsebojni ljubezni in njegovimi zahtevami, ki se vam zdijo nerazumne. Na začetku zveze se zgodi začasno združevanje med partnerjema, pri čemer oba iščeta nekaj skupnosti, hkrati pa lahko nekoliko zanemarjata svoja zunanja zanimanja in prijateljstvo. V zdravih odnosih se z razvojem razmerja doseže medsebojno udobno ravnovesje med povezanostjo in neodvisnostjo. Oba uživata, da sta skupaj, hkrati pa cenita in spoštujeta potrebo drugega po ločenem času. Kot sklepam iz vašega pisma, se vaše razmerje ni razvilo tako. Vaš fant se je morda že v preteklosti počutil zapuščenega in se sedaj z nadzorovanjem vas poskuša zaščititi. Možno je tudi, da je vaš fant hodil z ženskami, ki so bile sicer zveste in so potem, ko jim je omejeval osnovne svoboščine z nerazumnimi zahtevami, začele iskati izhode v drugih zvezah. Gradnje zaupanja s fantom ne morete doseči tako, da ugajate njegovim zahtevam in ob tem zanemarjate svoje potrebe. Pomembno je, da z njim delite, kako se počutite zaradi teh zahtev in kakšen vpliv imajo na vajin odnos. Začnete lahko tako, da mu poveste, da razumete njegovo potrebo, da se počuti varno, vendar vas ti njegovi poskusi, da bi se počutil varno, odrivajo, namesto da bi se počutili bližje in bolj povezani z njim. Lahko rečete, da niste odgovorni za to, kar so storila njegova dekleta in da je edini način, da se počuti bolj varno v vaši ljubezni, da opravi notranje delo, potrebno za boljše razumevanje svojega strahu. Lahko rečete, da ne čutite, da se upoštevajo vaše potrebe in ker želite, da vajino razmerje uspe, upate, da bo poskušal izvedeti več o sebi z obiskom kognitivno-vedenjskega svetovalca. Sporočite mu lahko, da je ranljivost cena vstopa v ljubezen. Tvegamo svoja srca v kakršnih koli intimnih odnosih in ne morete zagotoviti, da ga ne boste nikoli zapustili, tako kot vam tega ne more zagotoviti on. Prav tako lahko jasno sporočite, kaj je za vas pomembno v trajni zvezi, na primer, da imata oba ob sebi prijatelje in hobije ter spoštujeta širši svet, hkrati pa ostajate monogamni. Če se je vaš fant pripravljen soočiti s svojimi težavami in opraviti delo, da prevzame odgovornost za svojo tesnobo, mu povejte, kako zelo cenite, ko se spreminja. Hkrati pa, ko se njegova posesivnost prikrade nazaj, je ne prezrite. Ne pozabite vsakič razložiti, kako se počutite v njegovem vedenju. Z vrnitvijo odgovornosti za njegovo varnost ustvarjate zdrav in uravnotežen odnos, zaradi katerega se boste dolgoročno počutili varnejše. In če vaš fant tega dela ni pripravljen opraviti, če tega ne more sprejeti, ga nihče ne more rešiti, razen njega samega. Lepo vas pozdravljam, Pina Gorišek

VIDIM, KAKO ZARADI KORONAVIRUSA LEŽIM PRIKLOPLJEN NA APARATE. BOJIM SE, DA BOM ZNOREL!

Pozdravljeni, pišem vam, ker ne zmorem več prenašati stiske, ki me grabi v povezavi z epidemijo koronavirusa. Zaposlen sem v podjetju, kjer imam vsakodneven stik z različnimi ljudmi. Že ko zjutraj vstanem, me začne grabiti huda panika. Najraje bi ostal kar doma. Na poti v službo čutim, kako se ves tresem, nabija mi srce, težko diham in ne uspem razmišljati o ničemer drugem, kot o tem, da bom zbolel. Vidim sliko sebe, kako ležim priklopljen na različne aparate, medtem ko se mi življenje izteka. V službi se vedem skrajno previdno – ne hodim na stranišče in na kavo, po stiku s kljukami si vedno razkužim roke, od razkužila imam kožo že povsem uničeno, prosil sem za premestitev na pisalno mizo, ki je bližje oknu, ki ga imam ves čas odprtega, nad čemer pa se pritožujejo sodelavke. Kolikor se da se izogibam stikom z ljudmi, večkrat na dan si merim telesno temperaturo. Ponoči ne spim, saj se mi po glavi vrtinčijo misli, ki jih ne morem umiriti. Redno spremljam novice in čeprav mi je informacija o pričetku cepljenja pri nas prinesla olajšanje, se mi je včeraj, ob objavi novice o neučinkovitosti enega od cepiv, spet porušil svet. Že v preteklosti sem se bal bolezni, vendar nikoli v takšni obliki. Ne razumem, kako so lahko drugi tako mirni, se na račun situacije celo šalijo in da nekateri nasprotujejo testiranjem ter cepljenju. Prosim, pomagajte mi, ker se bojim, da bom znorel!

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, čutiti je, da ste se res znašli v hudi stiski. Čeprav trenutna epidemiološka situacija predstavlja problem, ne smete dovoliti, da prevzame popoln nadzor nad Vašim življenjem. Kljub temu, da je težka, imejte v mislih, da bo minila. Povsem naravno je, če v zadnjem letu doživljate različna čustva (vključujoč strah), telesne občutke in misli v povezavi z virusom Covid-19. Številni poleg strahu izkušajo tesnobo, zaskrbljenost, nezaupanje, jezo, napetost, razdražljivost in celo nemoč. Ker je izpostavljenost omenjenemu v daljšem časovnem obdobju lahko za posameznika škodljiva, je pomembno, da najde način, kako kolikor se le da normalno živeti. V Vašem primeru je zaznati, da ste ujeti v katastrofične misli o smrti, ki sprožajo nelagodne posledice, ki jih omenjate. Na tem mestu je vredno omeniti, da so čustva, telesna občutenja in naše reakcije samo posledica našega načina razmišljanja. Za dosego omilitve stiske lahko torej največ naredite s tem, da najprej poskušate svoje tesnobne misli, telesne reakcije in strah sprejeti, v naslednjem koraku pa na situacijo pričnete gledati bolj realno, prožno. Koliko ljudi, ki so hudo zboleli, ob predpostavki, da so bili predhodno zdravi, poznate? Koliko teh je umrlo? Kje piše, da boste sami ob morebitni okužbi preboleli težko obliko bolezni (nikjer namreč ne omenjate pomanjkljive imunske odpornosti ali drugih zdravstvenih težav, ki bi lahko pripomogle k zapletom)? Katere ukrepe na delovnem mestu že upoštevate z namenom, da bi preprečili širjenje virusa? Kako na situacijo gledajo Vaši kolegi, prijatelji, družinski člani …? Kaj bi sami svetovali svojemu najboljšemu prijatelju, če bi se znašel v podobnem položaju? … Drugi pomemben vidik lajšanja tesnobe je izpostavljanje strah vzbujajočim situacijam. Kaj ko bi postopoma opustili kompulzivno uporabo razkužil, ki ob poškodbi kože še povečujejo tveganje za nastanek bolezni, in poskušali svoje življenje spet vrniti v kolikor se da normalne tirnice z neizogibanjem nujnim stikom z drugimi ljudmi v živo in pitju kave ter ugodili kolegicam z zaprtjem okna pisarne? Kaj ko bi v razmišljanju in vedenju poskušali posnemati tiste, ki jih v tej situaciji ocenjujete za mirne in sproščene? Kaj ko bi čas, ki ga namenite obsesivnemu spremljanju novic, ki Vas še dodatno pehajo v paniko, in merjenju temperature raje namenili druženju s prijatelji, pa četudi na daljavo, ogledu kakšnega dobrega filma, sprehodu v naravi ali branju dobre knjige, mogoče celo izvajanju katere od sprostitvenih tehnik? Slednje Vam posebej priporočam pred spanjem in odhodom v službo. Naj omenim, da boste ob izpostavljanju sicer na začetku najverjetneje občutili povečanje stiske, vendar je to najboljša pot k temu, da zopet prevzamete kontrolo nad Vašim življenjem in odvzamete moč strahu, ki Vas trenutno povsem nadvladuje. Ne pozabite tudi na skrb za kakovosten spanec in uravnoteženo prehrano. Problem tesnobe ni samo v tem, da na dolgi rok škoduje Vašemu zdravju, da celo ruši normalno delovanje imunskega sistema, ampak je težavno tudi, da začne posegati na ostala področja življenja – uničuje odnose, povečuje odsotnost z dela, predstavlja finančno obremenitev, otežuje koncentracijo, zmanjšuje delovno storilnost, predvsem pa preprečuje ljudem, da bi polno in produktivno živeli. Ne želite si živeti na pol, kajne? Ker ste omenili, da ste se s problemom strahu pred smrtjo soočali tudi v preteklosti, in je iz Vašega opisa zaznati hudo obliko anksioznosti, Vam svetujem posvet s strokovnjakom, ki Vam bo pomagal Vaše življenje zopet postaviti v normalen okvir. Vse dobro Vam želim, Daša

KAKO NAJ PREBOLIM TA RAZHOD?

Pozdravljeni, pišem vam, ker ne morem pozabiti bivše punce. Star sem 25 let. Bila je moja prva prava ljubezen. Spoznal sem jo v času študija pred tremi leti,  je leto mlajša od mene. Na začetku sta me močno privlačila njen izgled in način razmišljanja. Vedno je bila nasmejana, sproščena, čisto nasprotje mene, ki sem bolj zadržan in pogosto napet. Ob njej sem bil drugačen. Želel sem si dolgotrajno zvezo, ona nanjo ni bila pripravljena, kar mi je po skoraj letu dni zveze tudi povedala. Tako sva se razšla. Zame je bil to totalen šok. Bil sem popolnoma izgubljen, na trenutke jezen in celo depresiven, nisem več videl izhoda. Sčasoma sem se sicer nekako uspel pobrati, vendar še vedno mislim samo nanjo. Ne morem je pozabiti, sanjarim o njej in še vedno upam, da se bo vrnila, mi rekla, da ji je žal in da bova najino zvezo nadaljevala. Zdi se mi, da sem obstal v nekem trenutku v preteklosti. Kako naj prebolim ta razhod?

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, če vas prav razumem, sta od vašega razhoda z dekletom minili dve leti. Zapisali ste, da vas je ta zveza spremenila, kar ustreza pogoju, ki mora biti izpolnjen, da do zaljubljenosti sploh pride – partner mora imeti lastnosti, ki nas dopolnjujejo in ki ustrezajo zbirki določenih pozitivnih ter negativnih značajskih potez pomembnih oseb iz našega otroštva, npr. staršev, sorojencev, varuške ali katerega od drugih bližnjih sorodnikov. Če se osredotočiva na prvi del, dopolnjevanje, lahko vidimo, da posamezniki, ki so sicer bolj zaprti vase, hitreje opazijo nekoga, ki je bolj zgovoren in živahen; če smo okorni in trdi, nam bo najbrž všeč športnik ali plesalka; če smo ob odraščanju zatirali svoja čustva, nas bo najverjetneje privlačil nekdo, ki je izrazito čustven itd. Ravno te lastnosti, zaradi katerih smo se v partnerja zaljubili, pa nas, ko se romantično obdobje ljubezni zaključi, navadno pričnejo motiti in postanejo povod za konflikte. Nenadoma lahko ob odprtem in živahnem partnerju začutimo, da nimamo več pravega miru ali njegov odnos pričnemo dojemati celo kot vsiljiv. Iz vašega opisa predvidevam, da do te točke v razvoju zveze z bivšo partnerko nista prišla, da ste bili zapuščeni v trenutku opajanja od intimne bližine in zlitja s partnerko, brez katere si niste predstavljali življenja. Domnevam, da je bil razhod za vas presenečenje, ki mu je sledil proces žalovanja. Želim, da veste, da izgubo vedno spremlja bolečina, vendar da ravno preko izgub rastemo in postanemo bolj celoviti, včasih je izguba potrebna, da ugotovimo, kdo smo. Za to pa si morate dovoliti izraziti čustva, kakršna koli že so, po potrebi jokati in poskušati živeti bolj prisotni v sedanjosti, v vsakem dnevu znova. Predano živeti vsak trenutek svojega življenja, ne da bi se še naprej oklepali preteklosti za vsako ceno, in si dovoliti izpustiti tisto, kar je bilo. Iti dalje. Poskušajte si odgovoriti na vprašanja, kaj koristnega vam oklepanje na preteklo zvezo prinaša in kakšna je škoda tega. Kaj ste se iz te zveze naučili in za kaj ste hvaležni? Ob postopnem opuščanju vezi s preteklostjo pa bodite pripravljeni na to, da se bo žalost tu in tam še vračala. Nepričakovani dogodek, obletnica, božič ipd. vas lahko za nekaj časa vrnejo na začetek. Pomembno je, da vztrajate. Da bi vam lahko bolje pomagala, bi seveda potrebovala več informacij o vaših ostalih odnosih (prijateljskih, družinskih in drugih), o napetosti in zadržanosti, ki ju omenjate, pa tudi o vašem razmišljanju v tej situaciji. V vsakem primeru vam toplo svetujem, da se pogovorite z izbranim svetovalcem in da skupaj poiščeta izhod iz situacije, v kateri ste obtičali. Vse dobro vam želim, Daša

NE PRENESEM NOVE ŽENE SVOJEGA OČETA

Spoštovani, po nesrečnem zakonu sta se moja starša ločila, ko sem bil star 23 let. Takrat sem se za nekaj let distanciral od staršev. Zdaj sem sredi tridesetih in imam dva otroka. Kljub razburkanim odnosom v družini sem se odločil, da staršem omogočim odnose z vnuki. Približno dve leti po ločitvi staršev se je oče poročil. Z ženo sva mojemu očetu jasno povedala, da se ne želiva družiti z njegovo ženo, zato se nismo videli 1 leto, toda kljub vsemu oče še vedno predlaga, da se obiščemo. Ne vem, kako naj mu še bolj jasno povem, da ne uživam v družbi njegove nove žene. V otroštvu sem se že spoprijel z njegovim temperamentom, zato me sedaj mika, da mu pustim, da izgubi živce in imam tako izgovor, da lahko končno prekinem odnos z njim. Kako naj navigiram po vsem tem?

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, mešane družine so lahko zahtevne za navigacijo, v vašem primeru pa se je vaš oče poročil z osebo, do katere imate negativne občutke, kar je še povečalo težave. Če pa resnično želite, da imajo vaši otroci odnos z dedkom, se boste morali natančneje zazreti vase, zaradi česar boste morali ločiti preteklost od sedanjosti. Čeprav ste odrasel in imate svojo družino, to dilemo predstavljate z vidika, ki zveni kot vaš mlajši jaz. V najstniških letih ste morda imeli utemeljene razloge, da ste se distancirali od svojih staršev in si njihovo vedenje morda ni zaslužilo vašega spoštovanja. Kolikor pa vaš odrasli jaz vidi vrednost vzpostavljanja odnosov med vašimi otroki in njihovimi starimi starši, se zdi, da vas ta dolgotrajna otroška čustva ovirajo – veliko bolj kot očetova žena. Razmisliva o pritožbah v povezavi z očetovo ženo. Glede na vaše pismo se vam zdi neprijetna. Ne slišim pa, da je namerno kruta, manipulativna ali nepoštena. Ne pravite, da ima škodljive motive in ne omenjate večjih težav, ki bi zahtevale strokovno pomoč. Zdi se, da osrečuje vašega očeta. Z drugimi besedami, zveni neprijetno, a neškodljivo. Večino ljudi bi motil nov, neprijeten »dodatek« k družini, vendar sitnost običajno ni razlog za odtujitev. Zdi se, da se tu dogaja nekaj drugega, kar ste izrazili v vašem pismu: ko gre za vašega očeta, iščete »izgovor, da lahko končno zapustite odnos z njim«. Zdi se, da to bitko nad očetovo ženo uporabljate, da bi med vami in njim nekaj dosegli. Namesto osredotočanja  na tisto, kar vam ni všeč pri očetovi ženi, boste imeli večjo korist, če boste svojo jezo s pomočjo kognitivno-vedenjskega svetovalca usmerili v celjenje svojih otroških ran in krepitev dobrega odnosa z očetom. Če boste to storili, se boste naučili navezati nanj kot odrasla oseba, kar ste zdaj in ne kot različica sebe iz preteklosti. To vam bo pomagalo, da boste videli širšo sliko celotne situacije. Drugi način za pridobitev bolj odrasle perspektive je poskusiti obrniti situacijo. Kaj pa, če vaš oče ne bi maral vaše žene? Kako bi se počutili, če ne bi hotel biti v njeni bližini? Pomislite na stres, ki bi ga to ustvarjalo za vas. Ali ne bi želeli, da bi oče našel dobro v vaši ženi in se potrudil, ker mu je mar za vas? In, če tega ne bi storil, kako bi se vi počutili? Kot odrasla oseba si morate zastaviti vprašanje: ali lahko dovolite očetu, da v tej fazi svojega življenja doživlja srečo, čeprav je v vašem otroštvu kot starš storil velike napake? Če je odgovor ne, potem bodo vaši otroci zamudili možnost, da izkusijo lep odnos z dedkom in njegovo ženo. Prav tako pa bodo zamudili priložnost, da bi opazovali svojega očeta, kako milostno ravna z ljudmi, ki so pomanjkljivi in dobronamerni. In, če je odgovor pritrdilen, se vprašajte, v čem je smisel vašega vedenja do očeta in njegove žene. Ko nekoga toplo sprejmete in pristopite k njemu z resničnim zanimanjem, lahko najdete na njem nekaj všečnega. To velja tako za vašega očeta kot tudi njegovo ženo. Mogoče je čas, da opustite prizadetega, jeznega najstnika, kot ste bili nekoč, in spoznate sočutnega in odprtega odraslega, ki se razvija. Lepo vas pozdravljam, Pina Gorišek

KJE SO VSI NORMALNI MOŠKI?

Pozdravljeni, stara sem 34 let in rada bi spoznala partnerja ter si z njim ustvarila družino. Imela sem že več krajših in daljših zvez, a zdi se mi, da privlačim same napačne moške. Na začetku gre vedno dobro, kasneje pa se izkaže, da je v odnosu en sam prepir. Najbolj sem se navezala na predzadnjega fanta, ki se mi je zdel prizemljen, inteligenten in samozadovoljen moški. Vendar mi kar nekako ni pustil blizu, naj sem se še tako trudila. Bil je čustveno nedosegljiv in kasneje sva se na njegovo željo razšla. Ker nisem več rosno mlada, me počasi začenja grabiti panika. Kaj če bom ostala večno sama? Imela sem kar v redu otroštvo, razen tega, da je oče prihajal in odhajal ter se pri mojih 11. letih dokončno ločil od mame. Nanj se nikoli nisem uspela dobro navezati, zato je tudi danes najin odnos bolj hladen. Mislite, da bi ta izkušnja iz otroštva lahko imela kakšen vpliv na mojo nesrečo z zvezami? Sprašujem se, kje so vsi normalni moški in kje naj ob vseh korona omejitvah sploh koga srečam. Zahvaljujem se vam za odgovor.

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, skozi Vašo pripoved sem začutila Vašo veliko željo po tem, da bi se v partnerstvu ustalili in si ustvarili družino. Opažate, da v začetku Vaših zvez kaže dobro, kar je v obdobju romantične ljubezni običajen vzorec. Preplavljenost s hormoni in kemičnimi snovmi, kot so dopamini, norepinefrini, endorfini, serotonin in drugi, namreč poskrbi za to, da se nam zdi, da smo srečali idealnega partnerja. Kar naenkrat dobimo življenjsko moč, okrepi se občutek varnosti, popolnosti in povezanosti, zdi se nam, da partnerja že on nekdaj poznamo in ne predstavljamo si življenja brez njega. A slej ko prej se začetna zaljubljenost ohladi in svojega ljubljenega uspemo uzreti v pravi luči. Takrat navadno ugotovimo, da ima cel kup napak in slabosti, pred katerimi smo si nevede zatiskali oči. V razvoju partnerske zveze se pojavi drugo obdobje, ki ga omenjate sami kot »en sam prepir« – gre za obdobje spopadov za prevlado. Odhod Vašega očeta ima na Vašo situacijo zagotovo velik vpliv. Vse kaže, da Vas na nek način privlačijo moški, ki so nedostopni. Zavestno si sicer res želite ljubečega partnerja in oblikovanja družine, nezavedno pa Vas je najbrž strah vnovične zapuščenosti. Ob ločitvi staršev ste zagotovo trpeli in iz te izkušnje ste se naučili, da če imaš nekoga zelo rad, obstaja velika verjetnost, da te bo zapustil. Na nezavedni ravni ste mogoče že kot 11. letnica sklenili, da nikogar ne boste več spustili zares blizu, saj bi s tem lahko bili ponovno prizadeti. Bližino ste začeli enačiti s prizadetostjo in lasten strah projicirati na partnerje.  Zavedati se morate, da je izbira partnerja vodena nezavedno in da pri tej pomembno vlogo igrajo lastnosti pomembnih oseb iz našega otroštva. V Vaših izbirah je zaznati veliko povezavo z Vašim očetom, za katerega ste si najbrž kot deklica želeli, da bi Vas imel rad in bi si pridobili njegovo naklonjenost. Najbrž ste v otroštvu naredili marsikaj, da bi pritegnili njegovo pozornost. Da bi si zacelili otroške rane, vezane na Vaš odnos z očetom, sedaj v svoje zveze pritegujete moške, ob katerih se vedno znova počutite tako, kot ste se v otroštvu ob svojemu očetu. Ta vzorec se bo ponavljal tako dolgo, dokler ne boste predelali svoje potlačene otroške bolečine in preoblikovali svoje predstave o partnerskih odnosih. Šele takrat boste začeli spoznavati »normalne« moške, ki Vas ves čas obkrožajo, vendar jih Vaše oči še niso bile pripravljene zagledati. Ko bo korona kriza za nami, bo spoznavanje novih ljudi bistveno lažje. Zato Vam svetujem, da to obdobje izkoristite predvsem za to, da si pozdravite otroške rane, pri čemer Vam je v veliko pomoč lahko tudi pogovor s strokovnjakom. Obilo poguma in sreče Vam želim, Daša Cek Stepančič

KAKO NAJ SVOJIM OTROKOM POMAGAM MED SOCIALNO DISTANCO?

Pozdravljeni, kako lahko starši najbolje pomagamo svojim otrokom pri obvladovanju njihovega čustvenega in duševnega zdravja med socialno distanco, potrebno za boj proti pandemiji koronavirusa? Zaradi pandemije se spopadajo z veliko spremembami, stresom in izolacijo, zato bi bila hvaležna za vse predloge, kako jim lahko najbolje pomagam pri soočanju z njihovimi občutki. Z možem poskrbiva, da najini otroci telovadijo, imajo urnik, preživljajo čas zunaj in poskušajo vzdrževati čim bolj normalno življenje. Prav tako smo kot družina imeli odprte pogovore.

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, sliši se, kot da opravljate izjemno delo in pomagate svojim otrokom v tem zelo težkem času. Zagotavljate strukturo, jih spodbujate, da so aktivni, ustvarjate varen prostor in se združujete kot družina, ki odkrito komunicira. In sedaj se sprašujete, kaj še lahko počnete. Mnogi straši želijo nekakšen uradni vodnik o tem, kako pomagati otrokom v teh časih. Na splošno starši, ki to vprašajo, že počnejo veliko: žonglirajo s perilom in posodo, sestanki na Zoom-u, pripravljajo obroke, ustvarjajo urnike, sterilizirajo gumbe, preverjajo družinske člane in prijatelje. Skrbi jih, ali naj otroku omejijo čas, ki ga preživi pred zaslonom, ali naj bodo pri tem bolj ohlapni, ker se morajo otroci povezati s prijatelji, ali naj pustijo otrokom, da vidijo delček novic, ali naj jih izklopijo itd. Toda ob vsej tej zaskrbljenosti zaradi čustvenega zdravja otrok starši navadno pozabljajo, da je najpomembnejše, kar lahko naredijo, to da skrbijo za svoje svoje čustveno zdravje. Kako se starši čustveno odzovejo na izziv, močno vpliva na to, kako ravnajo otroci. O tem lahko razmislimo na en način: predstavljajte si, da ste na letalu. Mogoče berete knjigo, gledate film ali dremate. Nenadoma pride do nepričakovanih turbulenc. Začutite, kako letalo zaostaja in vaša tesnoba se širi. Potem zaslišite pilotov miren glas: »Pozdravljeni, potniki, v naslednjih 20. minutah bomo doživljali nekaj turbulenc. V tem času bo nekoliko nerodno, zato vas bom prosil, da ostanete na svojih sedežih, dokler ne prebrodimo turbulence. Stevardese sem prosil, naj zadržijo postrežbo, da bodo prehodi čisti, zato se vam zahvaljujem za potrpljenje. Ko dobim več informacij, se vam ponovno oglasim.« Kar je pilot vodil tukaj, je model dobrega starševstva. Morda mu turbulenca ni všeč, vendar ve, kaj mora storiti, da se varno prebijejo skozi. Ne more zagotoviti, da se stanje ne bo poslabšalo, prav tako se zaveda, da letala včasih strmoglavijo, toda če bo zašel v stanje groze, bodo tudi njegovi potniki. Torej, kaj počne? Ureja. To ne pomeni, da ga ne skrbi. Pomeni, da pove, kaj bodo storili med turbulenco: sprejeli bodo dodatne ukrepe. Otroci, ki preživijo stresne trenutke, želijo vedeti enako kot potniki na letalu s turbulenco. Tudi sredi te negotovosti je tu nekdo glavni. Mnogi starši so tako osredotočeni na svoje otroke, da včasih pozabijo sami nase in ne jedo rednih obrokov, ne spijo dovolj in si ne vzamejo prostega časa. Toda nihče ne more biti tako dolgo v pogonu in sčasoma se ta skrb posledično poslabša. In če je v gospodinjstvu ena stvar, ki je nalezljiva kot virus, je to tesnoba. Uganete, kdo je potem glavni? Ne oseba, ki si jo otrok želi na pilotovem sedežu. Da bi bili prisotni za svoje otroke, morajo biti starši prisotni tudi sami. Ko me starši vprašajo, kaj bi morali početi, jim rada povem naslednje: »Vsaka družina je drugačna, tako kot je vsak otrok v isti družini drugačen, kar pomeni, da ni nobenega »najboljšega« načina za početje.« Staršem rečem, da boste morali kot piloti poseči navznoter, preden boste šli lahko navzven. Najprej se držite, nato poslušajte potnike na tej poti, potrdite njihove občutke, iskreno komunicirajte in bodite prilagodljivi pri spreminjanju poti, ko se razmere spremenijo. Pomembno je, da otroci slišijo sporočilo, ki ga trenutno potrebujejo: tu sem in rad te imam. Super vam gre! Samo še naprej letite z letalom. Lep pozdrav, Pina Gorišek

ŽE VEČ LET SEM ŽRTEV MOBINGA

Pozdravljeni, osem let sem zaposlena v manjšem podjetju. Svoje delo rada opravljam, vendar me pri tem mori šefica, ki nad mano že več let izvaja mobing. Opažam, da ima do moških povsem drugačen odnos. Velikokrat mi daje vtis, da moje delo ni dobro opravljeno, ko se zelo vznemiri, name kriči in me ponižuje, že več let nisem napredovala, četudi sem izpolnila potrebne pogoje. Razmere v našem podjetju so iz dneva v dan bolj neznosne. Nikoli nisem bila zelo samozavestna, vendar sem nekako vedno shajala. Odkar pa so se pričeli ti pritiski, se mi zdi, da se nikakor ne znam več postaviti zase. V strahu da bi izgubila službo, kar mi je nadrejena tudi že večkrat namignila, ne odreagiram. Zdi se mi, da na nek način okamenim in čakam, da nevihta mine. Vendar mi je jasno, da tako ne gre več naprej. Prosim vas za pomoč.

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, iz Vašega opisa situacije je razvidno, da ste najbrž res žrtev mobinga. Kot največjo težavo vidim Vaš strah pred izgubo službe, ki Vas hromi v tem, da bi se zaščitili, da bi vodji na nek način postavili mejo. Pred mobingom Vas ščiti kar nekaj pravnih predpisov. Če ima mobing znake kaznivega dejanja, se lahko povzročitelja kaznuje tudi z zaporno kaznijo. Želim, da se zavedate, da nihče nima pravice, da Vas ponižuje, na Vas kriči in Vas ustrahuje, kot je razvidno iz Vašega opisa. V primerih konfliktnih odnosov vedno svetujem progresivno postopanje. V začetku bi bilo najbrž najbolje, če bi se z vodjo uspeli mirno pogovoriti. Ji povedati, kako se ob njenih reakcijah počutite, in ji dati jasno vedeti, da tega v prihodnje ne boste več dopuščali. Ste se z njo že kdaj poskusili pogovoriti? Ker se povzročitelji mobinga največkrat najbolj bojijo, da bi se zaradi svojega ravnanja znašli v kazenskem postopku, je dobro, da vodji poveste, da boste v primeru nadaljevanja njenega ravnanja zoper njo podali prijavo. V Vašem primeru se sprašujem, kako sicer ravnate v konfliktnih situacijah in kako ste odreagirali npr. na kričanje odraslih, ko ste bili še otrok. Je to, da okamenite, vzorec, ki se vleče že iz takratnega obdobja? Sprašujem se tudi, kakšen je odnos šefice do ostalih Vaših kolegic, če jih seveda imate. Kako doživljajo delo v podjetju one? Česa se v povezavi z morebitno izgubo službe najbolj bojite in ali imate v kolektivu podporo sodelavcev? Kako sami ocenjujete delo, ki ga opravite? Kaj bi svetovali Vaši najboljši prijateljici, če bi se znašla v podobni situaciji? Čeprav dejanja Vaše vodje lahko samo obsodim, se zavedam, da si za svojo žrtev ne bi izbrala ravno Vas, če ne bi na nek način začutila priložnosti za izživljanje. Povzročitelji nasilja si namreč za svoje žrtve bolj ali manj vedno izberejo tiste ljudi, ki to na nek način dovolijo. Menim, da lahko največje premike v opisanem primeru in za preprečevanje podobnih težav v prihodnje naredite z delom na sebi – raziskovanjem vzrokov za nastalo situacijo in Vaše odzivanje v njej ter s krepitvijo pozitivne samopodobe. Vse dobro Vam želim, Daša Cek Stepančič

ALI BOM LAHKO KDAJ PREBOLEL SMRT SVOJE ŽENE?

Draga svetovalka, sem dokaj uspešen odvetnik. Moja 47-letna žena je umrla septembra. To so bili najhujši trije meseci v mojem življenju in moja depresija ne mine. Kako dolgo bo to trajalo? Še vedno pričakujem, da bo vsak dan prišla iz spalnice. Naj grem še enkrat na sestanek anonimnih alkoholikov? Čeprav nimam želje piti, ampak samo zato, da bi se pogovoril? Ali lahko kako olajšam samoto?

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, žal mi je za vašo izjemno izgubo. Izgubili ste ne samo osebo, ki jo imate radi, ampak vse, kar je bilo z njo povezano – občutek, da ste globoko sprejeti, zasebne šale, ustreznost vaših rutin, skupne spomine, ki jih imate zdaj samo vi. Smiselno je, da se navajate bolečine zaradi izgube in želite, da se vaša depresija konča. Večina ljudi pravi, da želi, da je konec bolečine – pomagaj mi, da ne čutim. Toda enega čustva ne morete utišati, ne da bi utišali drugega. Bi radi utišali bolečino? Prav tako boste utišali veselje. Potrebno je najti način, kako nadaljevati z življenjem. Včasih smo v svoji bolečini prepričani, da bo agonija trajala večno. Toda ob izjemni izgubi, kot v vašem primeru, imamo vsi nekakšen »psihološki imunski sistem«. Tako kot naš fizični imunski sistem pomaga telesu, da si opomore od napada, tudi naši možgani pomagajo, da prestanemo psihološki napad. Neka raziskava je pokazala, kako se ljudje odzivajo na zahtevne življenjske dogodke, od uničujočih do težkih. Ljudem gre bolje, kot predvidevajo. Verjamejo, da se ne bodo nikoli več smejali, vendar se. Mislijo, da ne bodo nikoli več ljubili, vendar ljubijo. Seveda bo na obletnice ali med prazniki v ozadju vedno bolečina. Če slišite določeno pesem v avtu in imate nanjo kakšen poseben spomin, vas lahko celo zajame trenutni obup. Toda druga pesem ali drug spomin bo morda kasneje prinesel veliko veselje. Nekateri ljudje zaradi tega čutijo zmedo ali krivdo. Kako lahko doživljajo takšen užitek, ko osebe, ki jo imajo radi, ni več? Toda občutek veselja po smrti vaše žene ne zmanjša vaše ljubezni do nje. Deluje nasprotno, časti ga. V redu je, če si ničesar od tega ne predstavljate. Medtem bo pomagalo, če naredite nekaj glede samote. Sliši se, kot da ste že kdaj prekomerno uživali alkohol, zato verjetno veste, da ljudje običajno uporabljajo snovi kot odziv na čustveno praznino, praznino, ki zahteva, da jo nekaj napolni. Povezava je drugačna in to ni učinkovit način zapolnitve te praznine. Odsotnost vaše žene je pustila luknjo. Kar lahko naredite za ustvarjanje trenutkov povezanosti, je, bodisi da obiščete sestanke anonimnih alkoholikov, bodisi da obiščete kognitivno-vedenjskega svetovalca, soseda, delite obrok s prijateljem ali se pridružite skupini, ki je povezana z vašimi zanimanji ali hobiji. Osredotočite se na stvari, ki se vam zdijo osebno izpolnjujoče ali pomembne. Te bodo sčasoma začele zapirati vašo praznino. Bistvo je, da se po malem vključite in postopoma preklapljajte med svojo preteklostjo in prihodnostjo. Nikoli najbrž ne boste prenehali pogrešati svoje žene, toda nekje v sebi ste vedeli, da vam bo pomoč v življenju pomagala, zato ste mi pisali, za kar sem zelo vesela. Morda, ne da bi se tega zavedali, ste že naredili prvi korak naprej. Lepo vas pozdravljam, Pina Gorišek

SOOČAM SE S POTRTOSTJO, ŽALOSTJO IN BREZVOLJNOSTJO. KAJ SE DOGAJA Z MANO?

V življenju sem imela kar nekaj težav. Starša sta se bolj ali manj neprestano kregala, živeli smo v hiši z babico in dedkom, dedek je veliko pil. Zato sem si želela čim prej od doma in sem se mlada poročila. Mož je bil od mene skoraj deset let starejši in bil je zelo gospodovalen. Trudila sem se vztrajati z njim zaradi treh otrok, vendar je bilo težko. Kasneje je mož zbolel in hitro umrl. Čeprav so bila leta po njegovi smrti težka, smo kasneje vsi zaživeli. Jaz sem si poiskala novo službo, spoznala nekaj novih prijateljev in celo končala višjo šolo. V službo hodim rada, toda opažam, da ne zmorem več opravljati opravil, ki od mene zahtevajo večjo zbranost. Pogosto postanem brez večjega vzroka potrta, žalostna, brez volje, nekako vse mi je odveč. To se mi bolj ali manj pravzaprav pojavlja že od mladosti in prepričana sem bila, da je tako zaradi domačih razmer, v katerih sem zrasla. Zdravnica mi je predlagala jemanje antidepresivov, vendar mi ta predlog ni blizu. Kaj se dogaja z mano in kako si lahko pomagam drugače? Hvaležna bom za vašo pomoč.

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, iz Vaše pripovedi je zaznati, da trpite zaradi depresivnega počutja. Statistične ocene kažejo, da v nekem obdobju življenja depresijo doživi polovica ljudi. K sreči je ta težava dobro prepoznana in jo je mogoče učinkovito premagovati. V Vašem primeru gre, kot pravite, za pojav nezaželenega počutja, ki se bolj ali manj pojavlja že od mladosti. Kot sami ugotavljate, je mogoče, da je Vaše počutje posledica družinske dinamike in razmer, v katerih ste odraščali. Sledenje namreč močno vpliva na oblikovanje temeljnih prepričanj o sebi, drugih ljudeh in svetu na sploh ter na zmožnost soočanja z izzivi, ki jih prinaša življenje. Temeljna prepričanja se odražajo v našem razmišljanju, čustvovanju in vedenju. Prav negativno razmišljanje pa je tisto, ki največkrat poganja depresivno počutje. Vsekakor bi bilo vredno vzorce Vašega razmišljanja, vključno z Vašimi temeljnimi prepričanji, bolje raziskati. Zapisali ste, da Vam je zdravnica predlagala jemanje antidepresivov. Kaj je tisto, kar Vas napeljuje k nenaklonjenosti tej ideji? Antidepresivi Vam seveda lahko pomagajo ublažiti nekatere simptome, ki spremljajo depresivno počutje. Vsekakor je odločitev o jemanju le-teh smiselno pretehtati v luči resnosti Vaših težav, pogostosti pojava, stranskih učinkov zdravil in predvsem tega, kakšen je vpliv počutja, ki ga opisujete, na Vaše vsakodnevne aktivnosti in kakovost Vašega življenja. Čeprav Vam lahko zdravila pomagajo prebroditi obdobja hujših stisk, je vsekakor bolje, da najprej poskusite uperiti vse sile v to, da si pomagate sami. V kolikor menite, da to ni dovolj, lahko poiščete pomoč kognitivno-vedenjskega svetovalca. Kognitivno-vedenjska obravnava je namreč pri lajšanju depresije dobro raziskana in rezultati kažejo zelo ugodne izide. Za začetek predlagam, da postanete pozorni na Vaše razmišljanje in Vaše morebitne negativne misli spustite iz objema Vašega uma ter da se zaposlite z dejavnostmi, ki Vas veselijo. Redno se gibajte in privoščite si veliko druženja z ljudmi, ki »Vam polnijo baterije« in s katerimi se lahko iskreno pogovarjate o svojih doživljanjih. Pomembno je tudi, da poskrbite za kvaliteten spanec. Dobro praktično pravilo pri okrevanju je: če se želite počutiti spet normalno, se morate začeti čim bolj normalno vesti. Želim Vam vse dobro, Daša Cek Stepančič

MOJ MOŽ NE ŽELI DRUGEGA OTROKA, ZATO RAZMIŠLJAM O LOČITVI

Spoštovani, z možem sva skupaj štiri leta in zadnje čase razmišljam, da bi imela še enega otroka. Ko sva se spoznala, je imel 3-letnega sina, nad katerim je po neurejeni bitki dobil primarno skrbništvo. Kmalu po tem, ko sva postala par, sem zanosila. Že na začetku razmerja sem mu povedala, da imam sčasoma željo imeti še enega otroka. Takrat se je strinjal, sedaj pa se je odločil, da noče imeti več otrok, ker se mu zdi, da je prestar. Od mene je starejši 14 let. Resnično ga ljubim in več kot očitno je še veliko drugih razlogov, zakaj sva poročena, toda po mojem mnenju se ti razlogi ne bi nikoli razvili brez prvotnega dogovora, da bi imela še enega otroka. Povedala sem mu, da bi bilo v primeru, da si ne želi še enega otroka, mogoče najbolje, da odidem, saj ne vem, če bi mu lahko odpustila, da mi je to odvzel. Ne želim se ločiti, vendar tudi ne morem sprejeti njegove odločitve. Ali sem nerazumna, če razmišljam o ločitvi zaradi tega?

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, tu največji izziv ni sama odločitev, čeprav je očitno težka, temveč način, kako vidite situacijo. V mislih sta le dve možnosti: če imate tretjega otroka, boste srečni, toda mož vam bo zameril. Če nimate tretjega otroka, bo vaš mož vesel in vi boste zamerljivi. Tu se pojavi zanka. Če mož ugodi vaši želji po otroku in to uniči vajin zakon, ali vam res da darilo? Kar vam bo pomagalo je, da razmislite in pričnete sodelovati s partnerjem, da bi lahko bolje razumeli sebe in drug drugega. Šele nato se lahko premišljeno odločite o tem, kako naprej. Pravite, da imate radi svojega moža in da je veliko razlogov, zakaj uživate v zakonu z njim. Pravite tudi, da bi kmalu po začetku zveze z njim to končali, če se ne bi strinjal s tretjim otrokom. Želim, da si predstavljate svoje življenje, če bi takrat tretjemu otroku rekel »ne«. Morda bi razmerje končala, vendar ne bi bilo nobenega zagotovila, da bi našli nekoga, ki bi ga imeli tako radi in ki bi si želel tri otroke. Razmislite o tem scenariju. Bi to res raje kot to, kar imate zdaj? Pravite, da če se vaš mož takrat ne bi strinjal s tremi otroki, se nikoli ne bi zaljubili vanj, dejstvo pa je, da ste se zaljubili vanj in pogrešate, da je ista oseba zdaj, kot je bil takrat. Ljudje si lahko premislijo, ne da bi spremenili, kdo so. To boste morali razlikovati, da se boste lahko odprli možu. Smiselno je, da se vaš mož počuti drugače kot takrat, ko je šel v neurejeno skrbniško bitko in se zaljubil v novo dekle, ki mu je morda predstavljalo upanje prihodnosti, ko ga je najbolj potreboval. Pogovorite se o njegovih skrbeh. Mogoče se počuti finančno ujetega ali pa ga skrbi, da bo imel manj časa za potovanja, hobije, prijatelje. Morda ga skrbi, da ne bo imel dovolj energije ali potrpljenja. Lahko bi se tudi bal, da bi se nosečnost izšla slabo. Ko odkrijete več o moževih strahovih ali željah, lahko svoj položaj natančno preučite. Zakaj si že od nekdaj želite tri otroke? Ali vas kot polno zaposleno mamo na neki ravni morda skrbi, da ko bosta starejša otroka odraščala, ne boste vedeli, kaj je vaš namen ali kaj storiti s svojim časom? Rada bi, da vsak od vaju na celo stran napiše prednosti in slabosti še enega otroka. Ta izkušnja vas bo premaknila iz lažne situacije, v kateri ste želeli, da je vse dobro, v situacijo, ko gre lahko slabo. To vama bo pomagalo, da bosta oba scenarija preučila bolj čustveno prožno. Nobeden od vaju ne bo vedel, kako bi bilo, če bi ubrali drugo pot. Karkoli si predstavljate, bi bilo ravno to – namišljeno. Bistvo je, da bo vaša sreča, ne glede na pot, ki jo boste ubrali, toliko bolj odvisna od tega, kako se bosta z možem skupaj odločila, kot pa od tega, kakšen bo končni rezultat. Lepo vas pozdravljam, Pina Gorišek

ODNOS S TAŠČO ME UBIJA

Ko sva z možem postala par, je bilo vse popolno. Tudi najini starši so se hitro ujeli, četudi sta moževa starša ločena. Po nekaj letih sva se odločila, da se poročiva. Ko sem rodila prvega otroka, se je vse spremenilo. Tašča je pričela nenapovedano vdirati k nam na obisk, ob vseh možnih priložnostih. Ker živi v neposredni bližini, je bilo teh res veliko. Prosila sem jo, naj obisk predhodno napove, saj sem predvsem po porodu potrebovala tudi čas zase, za počitek, želela sem si vsaj nekaj ur dnevno preživeti sama z možem in otrokom. Tašča me je ob tem obtožila, da jo skušam izključiti iz vzgoje otroka. Čez mene, moj pogled na svet in način vzgoje se je začela pritoževati tudi svojemu sinu, torej mojemu možu. Večkrat je rekel, da tako ne gre več naprej in da se počuti, kot bi bil med dvema ognjema. Tudi med nama so bili konflikti vse pogostejši.  S taščo sem se poskušala mirno pogovoriti, a je vedno našla nek izgovor. Problem je, da sem se po poroki preselila skoraj 100 km stran od svoje družine, prijateljev in prejšnje službe v okolje, kjer ne poznam skoraj nikogar razen njegove družine. Odnosi med mano in taščo so še vedno napeti, z njo težko komuniciram. Ne vem, kako naprej. Prosim vas za pomoč in nasvet, saj me odnos s taščo ubija.

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, znašli ste se v res neprijetnem položaju: v tujem okolju, med ljudmi, ki Vas ne sprejemajo, in povrh še brez podpornega okolja Vaše primarne družine ter prijateljev. Ob branju Vaše zgodbe sem začutila, da doživljate precejšnjo stisko in da si iskreno želite izboljšati odnos s taščo. V ozadju taščinih obtožb, ki jih omenjate, je zelo verjetno strah pred izgubo sina. Zdi se, da je v Vašem možu našla uteho, način za zapolnjevanje čustvene praznine, ki je najbrž posledica njenega neurejenega odnosa z bivšim partnerjem in njune ločitve. Menim, da ste storili prav, ko ste tašči postavili mejo glede napovedanih obiskov, in pohvalim lahko Vašo pripravljenost, da bi se z njo pogovorili. Pomembno je, da kljub vztrajanju slabega odnosa s taščo najdete način, da še naprej ne bo trpel Vaš duševni mir. Ob Vaši zgodbi se sprašujem, ali čutite podporo in zaščito Vašega partnerja? Ali je uspel pretrgati spone, ki ga vežejo na mamo? Najbrž slednjega še ni naredil, saj bi Vam v tem primeru nudil potrebno varnosti in oporo. Zelo verjetno je, da se v ozadju moževega doživljanja položaja med dvema ognjema skriva občutek nemoči ali krivde, ki mu ga vzbuja mama. Pomembno je, da se z možem pogovarjata o stiski, ki jo doživljate, in da si dovolite slišati njegovo stališče. Bodite jasni pri tem, da si želite njegovo podporo. Valjenje krivde na taščo in obtoževanje le-te ni dobra poteza, saj utegne mož začutiti še večjo potrebo, da jo obrani. Vsekakor pa je Vaš mož pred leti sprejel odločitev o sklenitvi zakonske zveze z Vami in oblikovanju svoje družine, zato mora ta postati njegova prioriteta. Bodite jasni o Vaših pričakovanjih glede vajine zveze. Da v stiski ne boste sami, se lahko o njej pogovorite z ljudmi, ki jim zaupate, pa četudi ne živijo v Vašem novem okolju. V kolikor bi vaju težave še naprej obremenjevale, lahko možu predlagate skupen obisk partnerskega svetovanja, v katerem bosta s svetovalčevo pomočjo lažje razjasnila nastalo situacijo, se soočila s težavami v vajinem odnosu, ugotovila, od kod izvirajo, in našla rešitve za to, da se vajina zveza ne bo dokončno pretrgala. Vam in Vaši družini želim vse najbolje, Daša Cek Stepančič

ZALJUBLJENA SEM V POROČENEGA MOŠKEGA IN ŠE NIKOLI NISEM BILA SREČNEJŠA. NAJ PRIZNAM?

Pozdravljeni, poročena sem bila 25 let, imam 3 otroke. Pred 10. leti sem preživela neurejeno in bolečo ločitev. Odkar sem ločena, sem se osredotočila na delo in vzgojo svojih otrok. Bilo je težko obdobje, brez finančne pomoči bivšega moža. Čeprav so otroci sedaj samostojni in je moje življenje polno prijateljev, knjig in hobijev, se pogosto počutim zelo osamljeno. Pred nekaj leti se je prijatelj, ki ga poznam že več let, priključil tekaški skupini, ki jo obiskujem. Je oče 3 otrok in mož ženske, s katero sva bili včasih sodelavki. Sčasoma je začel priznavati, da si z ženo nista fizično ali čustveno blizu že več let. Pred pol leta sva začela afero. Imam 67 let, pogosto sem se počutila staro in utrujeno, toda nenadoma se počutim mladostno in srečno, kot da bi se imela česa veseliti. Ker sem kmalu občutila krivdo, sem mu rekla, da tako ne moreva nadaljevati in da se mora ločiti, če želi nadaljevati z menoj. Pristal je, da se loči. Skrbi me, kaj si bodo mislili otroci. In kaj naj rečem ženi. Počutim se neverjetno krivo in skrbi me, da bom, ko bom povedala resnico, izgubila spoštovanje otrok in ljudi, ki me poznajo.

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, težko je prevzeti odgovornost za nekaj, kar je drugim povzročilo bolečino, zato razumem vašo skrb glede tega, kako to povedati otrokom. Prav imate, da ima resničnost posledice in morda boste razburili svoje otroke. A tu je nekaj: povedati resnico je tudi pot do dolgoročnega pridobivanja njihovega zaupanja in spoštovanja. Ta laž bo postala družinska skrivnost ne le ene, ampak dveh družin, družinske skrivnosti pa se lahko čutijo, četudi so neizrečene. Na splošno se skrivnost sčasoma razkrije – nekdo lahko nekaj najde na telefonu, nenamerni komentar, nekdo iz tekaške skupine nekaj sumi itd. In, ko se to zgodi, se ljudje počutijo jezne in izdane. Vprašanje torej ni, ali povedati otrokom, temveč kako. Ko se boste odločili otrokom povedati resnico, z njimi delite dejstva. Povejte jim tudi, da ste se počutili strašno krive, saj to ni bilo v skladu z vašimi vrednotami. Razložite jim, da vam je bilo to težko deliti z njimi, vendar ste želeli biti iskreni glede dogajanja, saj iz te izkušnje veste, kako uničujoče je lahko skrivanje resnice. Otrokom dajte čas, da se odzovejo in se izogibajte obrambnemu odzivu na njihove občutke, tako da poskušate upravičiti svoja dejanja. Razložite jim, da bi morali glede na vaše razloge to obravnavati drugače in da razumete, zakaj se počutijo šokirane/jezne/žalostne (ali karkoli bodo pač občutili). Na njihova vprašanja bodite pripravljeni odgovoriti z resnico, vendar ne pozabite, da vam ni treba deliti vseh podrobnosti. Zagotovite jim, da ste jim vedno na voljo in upate, da se bodo kadar koli pogovorili z vami o tem, kako je to vplivalo nanje. Vaš partner ima še težjo nalogo. Povedati mora ženi in otrokom. V zvezi z vašim vprašanjem o tem, kaj naj rečete partnerjevi ženi, se vprašajte, kaj bi lahko rekli, kar bi ji koristilo. Ne pozabite, da bo doživela dvojno izdajo, najprej afero moža in nato vpletenost nekoga, s katerim je sodelovala dlje časa. Morda se ji bo zdelo, da ji niste ukradli samo njenega moža, temveč tudi njeno dostojanstvo, življenje, ki ga je nameravala preživeti z njim, in občutek varnosti ali zaupanja v tiste, za katere je verjela, da jo imajo radi. Ugotovili boste, da bodo vaši otroci in ljudje, ki vas poznajo, imeli vse vrste občutkov in mnenj o vašem odnosu s partnerjem. Bolj kot kdaj koli prej boste doživeli dejstvo, da nihče ne more zares razumeti življenja nekoga drugega in njegovih odločitev, ne da bi ga sam živel. Najpomembneje je, da se s partnerjem v prihodnosti učita iz te izkušnje in v svoje odnose vnašata poštenost. Lepo vas pozdravljam, Pina Gorišek

ZARADI DEPRESIJE MOJEGA FANTA SE SPRAŠUJEM O NAJINI SKUPNI PRIHODNOSTI

Draga svetovalka, s fantom sva v razmerju štiri leta, pred kratkim sva se tudi preselila skupaj. Vedno sem vedela, da se bori z depresijo, v zadnjem času pa se je njegovo stanje še poslabšalo. Ker živiva skupaj, ne vem več, kaj lahko naredim, rečem ali počnem, saj se vsakič, ko spregovorim kaj »napačnega«, zapre v sobo. Z njim se ne morem niti več normalno pogovoriti, saj komaj pridem do običajnega pogovora. Počutim se tako sama. Zelo ga imam rada, vendar ne vem, kako bi lahko živela v takem okolju. Poskuša dobiti pomoč, vendar noče jemati nobenih zdravil ali se dolgo držati načrta, ki bi mu pomagal. Ko ni v depresiji, je moj fant smešen, ljubeč in zabaven. Razumem, da ne morem popraviti njegove depresije, želim mu biti v oporo, vendar se tudi ne morem žrtvovati zaradi njegove bolezni. Rabim svojega fanta nazaj.

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, razumem, kaj mislite reči, da želite svojega fanta nazaj, toda mislim, da bi si veljalo zapomniti, da vaš fant ni nikamor odšel. Še vedno je isti fant, ki ste ga že od nekdaj poznali, »smešen, ljubeč in zabaven«, a ta, ki hkrati tudi trpi za depresijo. Dobra novica je, da boste sedaj, ko živita skupaj, izvedeli veliko več drug o drugem. Dobili boste veliko boljši vpogled v vsakodnevno življenje, skupno posedanje v isti sobi pa vam bo pomagalo, da se začnete pogovarjati o tem, kaj se dogaja, ne samo z njim, ampak tudi med vama. Štejte to trenutno stanje depresije za poskusno vožnjo in možnost za pridobivanje informacij o tem, kdo je, kdo ste in kako bosta skupaj reševala različne izzive prihodnosti. Ni nujno, da žrtvujete svoje življenje zaradi fantove depresije, zavedati pa se morate, da bo to del vašega skupnega življenja. Če vaš fant ni pripravljen poiskati pomoči, je to koristna informacija. Zdravila za depresijo so lahko precej učinkovita, vendar zahtevajo svoj čas, da začnejo učinkovati. Če se ne bo želel pogovarjati z vami in se bo odmaknil v sobo, kakor omenjate, mu lahko rečete, da ga imate radi in ne želite, da toliko trpi. V ta namen bi želeli, da obišče nekoga, ki bi mu lahko pomagal oblikovati načrt, ki mu ustreza. Lahko gre k psihiatru za posvetovanje o zdravilih ali k psihosocialnemu svetovalcu za podporo. Medtem poskrbite, da ne boste zanemarili samooskrbe – za oba. Svojega fanta lahko usmerite v dejavnosti, ki bi mu pomagale preživeti lepši dan (gibanje, uživanje zdrave hrane, izstop iz hiše, ohranjanje stikov s prijatelji ipd.). Kar lahko storite zase, je, da se še naprej družite s prijatelji in počnete stvari, ki vas veselijo (z njim ali brez njega), in njegovega razpoloženja ne jemljete osebno. Prav tako lahko razdelite naloge v gospodinjstvu, tako da bo opravljal opravila, ki jih bo lažje vodil. Na primer, če mu primanjkuje energije, se bo boril z brisanjem tal ali čiščenjem pulta, verjetno pa se bo lahko spoprijel z odnašanjem smeti. Na koncu ne pozabite, da vam tega ni treba upravljati sami. Njegovo družino in prijatelje lahko pripeljete domov in jih zaprosite za njihovo pomoč in podporo. Tudi oni skrbijo za vašega fanta in imajo morda celo več izkušenj, kako mu lahko pomagajo skozi depresivno obdobje. Če je vaš fant pripravljen poiskati pomoč in ste se pripravljeni potruditi, da z njim sodelujete in tudi skrbite zase, boste dobili neprecenljivo prakso skupnega obvladovanja tega izziva. Lep pozdrav, Pina Gorišek

STRAH ME JE PONOVITVE PANIČNEGA NAPADA

Rada bi z vami podelila svojo izkušnjo: zadnje mesece sem bila zaradi hudih obremenitev v službi pod stresom. Tudi doma nisem mogla odklopiti, zvečer sem težko zaspala. Bila sem vedno bolj napeta in postajalo me je strah, da bi izgubila službo. Zaradi raztresenosti sem naredila nekaj manjših napak, na katere me je opozorila vodja. Na dan, ko se je iztekal rok za oddajo novega projekta, sem doživela prvi napad panike. Razmišljala sem: »Kaj pa, če mi ne bo uspelo? Kaj pa, če bo vodja v projektu našla kakšno napako? Kaj, če bom zaradi tega izgubila službo?« Počutila sem se vedno slabše. Kot strela z jasnega me je strah popolnoma prevzel, srce mi je divjalo, kar naenkrat sem se močno spotila, noge sem imela težke kot kamen in skoraj nisem mogla več dihati. Bila sem prepričana, da me je zadela kap in bom umrla. Napad je minil, a to je bil najhujši dan mojega življenja. Naslednje dni sem bila hudo izčrpana. Bojim se, da bi se mi to še kdaj zgodilo. Prosim vas za pomoč.

Odgovarja: Daša Cek Stepančič, kognitivno-vedenjska svetovalka

Spoštovani, čutiti je, da Vas, kar ste doživeli, zelo skrbi. Čisto vsak med nami se kdaj počuti paničnega in občutek, da nas grabi panika zaradi lovljenja časovnih rokov, je precej pogost. Kljub vsemu pa je potrebno ločiti med vsakdanjo napetostjo, paničnim napadom in panično motnjo. Za diagnosticiranje panične motnje se morajo napadi pojaviti več kot samo enkrat. Vaše prepričanje, da boste ob intenzivnih telesnih simptomih napada umrli, je precej običajno. Težava je ravno v napačni interpretaciji pomena telesnih simptomov. Razmišljanje o tem, da doživljate srčni napad ali možgansko kap in da boste umrli, intenzivnost strahu samo še poveča in naval adrenalina sproži še več telesne vznemirjenosti. Večina ljudi, ki doživi panični napad, pred tem razvije strah. Želim pa, da veste, da ima veliko ljudi samo en panični napad in potem nobenega več ter da bolj kot boste pred paničnimi napadi bežali, hitreje Vam bodo sledili. Seveda lahko za ohranjanje dobrega počutja marsikaj naredite sami, v pomoč so Vam lahko različne tehnike sproščanja, gibanje v naravi, skrb za zdravo prehrano in kakovosten spanec. Lahko tudi poskusite z namernim sprožanjem paničnih občutkov, npr. s tekom na mestu. Pomembno je, da se ne izogibate situacijam, ki Vam sprožajo strah, in da se ob pojavu katerega od simptomov paničnega napada spomnite, da zaradi tega ne boste umrli, da bo minil in Vam ne bo škodil. Vsekakor pa bi bilo smiselno podrobneje raziskati Vaš odziv na dogajanje v  zadnjih mesecih, vključno z Vašimi prepričanji o sebi, drugih in svetu na sploh. V Vašem primeru je zaznati jasno povezavo med pojavom paničnega napada in Vašim razmišljanjem pred tem. Telesni simptomi niso neposredno povezani z nujo, da oddate projekt, ampak so bile na delu Vaše misli. Ko spoznate svoje misli in Vaša najgloblja prepričanja ter jih pričnete spreminjati, postanete gospodar Vašega uma. V kolikor bi se panični napad še kdaj ponovil, Vam priporočam, da se umaknete na miren kraj, si dovolite občutiti vse, kar se v Vašem telesu pojavi, v mislih objamete strah in mu zaželite dobrodošlico, v naslednjem koraku pa ukažete telesu, naj odzive še poveča. To se bo za kratek čas tudi zgodilo, ko pa boste strahu pokazali pogum, bo ta izginil. Strah se namreč hrani s strahom. Panični napad je lahko učitelj, ki Vas uči, kako se soočiti z življenjskimi preizkušnjami. Zato kar pogumno naprej, Daša Cek Stepančič

NE VEM, KAKO SE SPOPRIJETI S SVOJIM LJUBOSUMJEM NA DELOVNEM MESTU

Pozdravljeni, pred približno štirimi meseci sem imel možnost napredovanja v službi. To je bila enkratna priložnost in moj dolgoletni cilj. Ko sem izvedel, da je napredoval moj sodelavec in ne jaz, me je to popolnoma uničilo. Počutim se zelo depresivno in globoko zavidam temu sodelavcu, ki je bil izbran za to vlogo. Tudi med delovnim časom sem zelo težko v njegovi bližini, kaj šele, da bi se z njim pogovarjal. Stikom z njim se izogibam, kolikor je to le možno, kadar pa to ni možno, se obnašam zelo vljudno. Ne želim, da bi kdo vedel, da me je ta situacija tako močno prizadela. Ne maram biti oseba, ki jo ljubosumje tako razjeda, da ne morem proslaviti nobenega uspeha ali celo najti volje, da bi si prizadeval za drugačen cilj. Že v preteklosti mi kdaj ni uspelo, seveda sem se to zavedal tudi takrat, vendar mi je vedno uspelo to preboleti v nekaj dneh ali tednih. A tokrat je drugače. Globoko se sramujem svojih čustev in to mi povzroča precejšnje trpljenje, saj ne vem več, kako naprej.

Odgovarja: Pina Gorišek, kognitivno-vedenjska svetovalka

Pozdravljeni, najprej naj vas pomirim, da čeprav se morda trenutno počutite same, niste sami v svoji zavisti – to je del tega, da ste človek. Nihče ni imun. Pomembno je  odkriti pomen zavisti in videla bova, kam naju to odkritje vodi. Začniva s pogledom na način, kako ste opisali svojo situacijo. Trenutno to vidite kot »enkratno priložnost«, pri kateri ste »spodleteli«. Resnično pa obstajajo številne druge priložnosti, ki bi lahko zagotovile vse, kar menite, da bi to napredovanje prineslo (status, uspeh, denar, izpolnitev, veselje). Pogosto si, ko zavidamo drugim ljudem, domišljamo o tem, kako bi se spremenilo naše življenje, če bi sami dosegli, kar druga oseba: »Če bi le imel tega partnerja/neto vrednost/videz, bi bilo moje življenje bistveno boljše«. Morda bi vam pomagalo še bolj razčleniti vaš odziv na trenutno situacijo. Ali se zaradi vaše zavisti počutite nevredne, nesposobne, nezaželene, nevidne, nepomembne, izključene? Če kaj od tega odmeva, vas ta zaznana zavrnitev spomni na vaše počutje v preteklosti – morda kot del vaše družinske dinamike ali trenutnih drugih izkušenj, ki so privedle do negativne samopodobe? Bolj, ko boste ločili stare bolečine od trenutnih, lažje boste ločili stare glasove od situacije, ki je pred vami. Na primer, kadar se nekomu ena stvar, ki bi ga osrečila, ne obnese ali mu ni na voljo, ga lahko lastno razmišljanje pripelje do tega, da si reče, da mu je usojena beda. Čeprav to ni res, pogosto sledi samoizpolnjujoča prerokba. Preneha poskušati doseči svoje cilje (»Zakaj bi se trudil?«), se obnaša na način, ki potrjuje njegovo izkrivljanje (prepričanje o lastni nenadarjenosti na primer lahko povzroči, da oseba deluje manj sposobna, kot je v resnici). Takrat beda ni več izkrivljanje, ampak resničnost – lastna stvar. Če pogledate naravnost v zavist, si lahko odgovorite na nekaj pomembnih vprašanj: Kaj ste si res želeli pri tej službi? Kaj vam je preprečilo, da bi napredovali? Lahko bi se vprašali, kaj je ta sodelavec storil drugače, da mu je to pomagalo pri napredovanju. Doslej ste se mu izogibali vsakič, ko ste ga zagledali, saj vas je to opomnilo na vaš »neuspeh« in vzbujalo občutek ničvrednosti. Toda njegov dosežek vas ne naredi ničvrednega. Razumljivo je, da vam je to, ker niste napredovali, prineslo boleče razočaranje. To je bil močan udarec za vas, zato bodite prijazni do sebe, ko začutite, kar čutite – vključno z zavistjo. Vse dobro, Pina Gorišek

Bi radi z ostalimi delili vaše zgodbe? Imate vprašanje za svetovalce KVS Slovenija? Vabljeni, da jih podelite z nami. Pošljete jih lahko na naslov kvs.slovenija@gmail.com. Zapis naj ne presega 3000 znakov, sicer ga bomo morali pred objavo skrajšati. Objavili ga bomo povsem anonimno.

KVS SLOVENIJA

Kognitivno-vedenjsko svetovanje Slovenija

%d bloggers like this: