ZASVOJENI Z ODNOSI?

ZASVOJENOST Z ODNOSI

Odraščanje v družini, v kateri je prisotno čezmerno uživanje alkohola ali kakšna druga kemična ali nekemična zasvojenost, lahko vodi v zasvojenost z odnosi. Zasvojenost z odnosi lahko razvije partner ali otrok zasvojenega kot posledico prilagajanja na življenje v kaotični družini. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je zasvojeni tisti, ki potrebuje strokovno obravnavo, vendar je zelo pomembno, da si pomoč poiščejo tudi preostali družinski člani. Slednji morajo predelati pretekle dogodke, opustiti navade in misli, ki jim zmanjšujejo kakovost življenja.

Najprej je treba razjasniti pojem zasvojenost ali odvisnost. Vsi smo odvisni od vode, hrane, zraka ipd., otrok je odvisen od odrasle osebe. Pri zasvojenosti od odnosov pa je droga uničujoč odnos. Če zasvojenost od odnosov ni predelana, je rdeča nit življenja uničujoč odnos, najprej v primarni družini in nato na primer v razmerju s partnerjem.

Otrok, ki odrašča v disfunkcionalni družini, je prikrajšan za doživljanje občutkov varnosti, pripadnosti in ljubljenosti, ki jih nujno potrebuje za zdrav psihosocialni razvoj. Otrok doživlja nenehno napetost in strah, da se bo kaj zgodilo njegovim staršem; se bodo čustveno zlomili in ne bodo zmogli skrbeti ne zase ne zanj. Otrok začne čustveno skrbeti za starša (ali za tistega, ki potrebuje oporo, ali za tistega, ki je zasvojen), saj s tem v sebi zmanjša napetost in strah. Otrok prevzame drugačno vlogo v družini tako, da postane čustven partner staršu oziroma staršema. Staršu nudi oporo, ga tolaži, naredi vse, da bo starš »srečen«. Pri tem gre za čustveno zlorabo otroka, saj otrok skrbi za starša. Lahko pa vstopi v vlogo grešnega kozla, ki nase prevzame vsa jezna in negativna občutja, ki se prebujajo v družini. Ko otrok prevzame čustveno vlogo, ki ji ni dorasel, svoja otroška čustva in potrebe zanemari ter s tem popolnoma izgubi stik sam s seboj. Svoj strah, bolečino in osamljenost bo potlačil in postal soodvisen od vzdušja v družini. Otrok skrbi za starša, ki potrebuje oporo, pa tudi za starša, ki se vrti v krogu zasvojenosti – mu pripravlja obroke in opravlja druge »odrasle stvari«.

KO OSEBA Z ZASVOJENOSTJO OD ODNOSOV ODRASTE

Zasvojenost z odnosi je nekemična zasvojenost, ki se najbolj pokaže v odraslih odnosih. Je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine. Zasvojena oseba pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih oseb. Posameznik, ki trpi za zasvojenostjo z odnosi:

• ne zna ustrezno oceniti lastne vrednosti ter se zanaša na oceno in pohvalo drugih;
• je nesposoben začutiti in postaviti funkcionalne meje;
• neustrezno doživlja in izraža svojo resnico, saj so obrambni mehanizmi izredno močni;
• je nezmožen poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje;
• je nezmožen izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmeren način.

Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno. Zasvojeni pa kljub škodljivim posledicam takega vedenja ne more prekiniti, čeprav si za to prizadeva.

Zasvojenost z odnosi ni uradno priznana medicinska diagnoza. Ameriški pisec Cermak je značilnosti omenjene zasvojenosti predstavil takole:

1. zasvojeni se počuti dobro samo takrat, ko pri drugih izzove potrditev – nizka samozavest;
2.  čeprav se partner zasvojenega izjemno trudi zadovoljiti njegovo potrebo po pozornosti, ljubezni in pripadnosti, je zasvojenega zelo težko zadovoljiti;
3. zasvojeni izpolnjuje potrebe drugih in s tem zanemarja svoje potrebe;
4. zapleta se v toksična razmerja (zasvojenost partnerja, osebnostne motnje partnerja ipd.);
5. zasvojeni zelo težko začuti in razume osebnostne meje. Lahko mej sploh nima, so okvarjene – se delno zaščiti ali postavi zid – je nedostopen in zaprt vase;
6. močno so prisotni obrambni mehanizmi: zanikanje, manipuliranje, nadzor, projekcija, beg itd.;
7. pretirano je prisotna tesnoba, celo depresija, beg v omamo (predvsem kemična zasvojenost);
8. zasvojeni je lahko večkrat žrtev telesnega in/ali spolnega nasilja;
9. zasvojeni je podvržen psihosomatskim boleznim.

Rozmanova opisuje naslednje vrste odvisnosti od odnosov:

• zasvojenost z »ljubeznijo«: značilna je obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealna pričakovanja brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav;
• zasvojenost od romantičnih odnosov, za katero je značilna preobremenjenost z romantično vznesenostjo in zaljubljenostjo. Zasvojeni se zapleta s partnerji, s katerimi podoživlja večinoma fantazijski odnos;
• zasvojenost od specifičnega tipa razdiralnih odnosov, kot so npr. zapletanje z nasilnim ali zasvojenim moškim. Zasvojeni od odnosov razume, da mu tak odnos škodi, vendar ga težko zapusti;
• soodvisen od seksualno odvisnega partnerja – zasvojeni se podredi specifičnim spolnim potrebam partnerja;
• seksualna anoreksija – umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo.

Zdravljenje zasvojenosti z odnosi je zahtevno in traja dlje časa. Družinski vzorci in obrambni mehanizmi so precej močni ter jih je težko spremeniti. Pri drugih zasvojenostih izvira pritisk za zdravljenje v največ primerih iz okolice, pri zasvojenih od odnosov pa prevladuje predvsem notranji pritisk. Kot zelo učinkovit način zdravljenja se je izkazala terapevtska skupina, saj se navadno v njej tvorijo dobri medosebni odnosi, ki so nujni pri zdravljenju zasvojenosti od odnosov.

Avtorica: Anita Regula, diplomantka psihosocialne pomoči in študentka mag. študija Psihosocialno svetovanje.

ŽELITE PREJEMATI NAŠE E-NOVICE?

• Facebook
• Instagram